O, naš Gospodar, Veliki Leviatan, najprej pozdrav Tebi in nato Vsem tovarišem, našim stoletnim vzornikom, ki so že ob Tebi; še posebej Brozu, Kardelju in Kidriču, ob katerih smo zrasli, se od njih učili in vpijali njih modrosti.
Naša glavna stvar je, da se pretvarjamo in ljudi na koncu prepričamo, da smo mi tisti, ki iščemo resnico in modrost. Pri tem najdemo vse slabe točke sovražnikov, ki so zadnji ostanki desničarstva. Ne bomo srečni, dokler ne bodo vsi ljudje mislili, da je njihova nesreča pravzaprav sreča, za katero se jim sicer zdi, da je nesreča, a smo jim dokazali, da je sreča. Pri tem smo tako uspešni, da ljudje kar plešejo.
Zagotovo Vam je prišlo na uho, o, Veliki Leviatan, da smo tik pred popolnim zmagoslavjem. O tem so sanjali omenjeni tovariši, mi njihove sanje uresničujemo. Maksimo »ni človeka, ni problema« smo pomladili: ker odrasel človek pomeni nepotreben strošek, smo ženske pregovorili, da so napredne le, če splavijo. Splav je postal človekova pravica, znak boja za enakost in enakopravnost, novodobna čednost prihodnje generacije socialističnih deklet. Ljudi smo tako obrnili, da zdaj mislijo, da je življenje živali za družbo več kot življenje nerojenega otroka.
Tako se je pradavna in, kot se je sprva zdelo, neosvojljiva trdnjava začela rušiti. Ta mračnjaška skupnost ljudi, ki se ji reče družina, se je dolgo upirala in bila tista, ki je mnogim generacijam naših tovarišev preprečevala pot v temno prihodnost in večno bivanje v Vašem naročju, o, Veliki Leviatan. Na tem mestu moramo pohvaliti naše tovariše na ustavnem sodišču, ki so odločili, da zakonska skupnost ni več skupnost moža in žene, ampak dveh staršev; lahko dveh moških, lahko dveh žensk, lahko drevesa in ženske, lahko moškega in koze, lahko tudi kaj tretjega, četrtega, petega ali stoprvega. To je bil eden od žebljev v krsto nazadnjaški nuklearni družini.
S to spremembo smeri uspešno zmanjšujemo demografsko rast. Otroke, ki preživijo, dobi v roke naš izobraževalni sistem. Starši nimajo več pravice, da odločajo o njih. Ne vemo, kako so tovariši vzdržali v tistem nagnusnem času, ko so bili starši prepričani, da lahko odločajo o prihodnosti svojih otrok, da jih vzgajajo v družinske ljudi in z njimi hodijo v cerkev. Otrokom smo dali otrokove pravice, določili varuha otrokovih pravic, jih vzgojili v sodobne pionirje in pionirke, ki ne pripadajo družinam, ampak širši družbi. Starši to vse bolj sprejemajo, redki so, ki se temu upirajo. Vse bolj prevladuje mnenje, da družina nista več oče in mati, ampak je njihova temeljna celica, ki jim nudi zatočišče, šola. In ta določa, kaj je pomembno v življenju, kaj je vredno brati in kaj poslušati. Ne preveč stare disidente, ki se temu upirajo, preganjamo in obsojamo zaradi sovražnega govora, starejšim disidentom ponudimo lepo smrt – evtanazijo. Sliši se neverjetno, toda uspelo nam je, da so starajoči se konservativci začeli spoznavati učinek samopohabljanja in zdaj razmišljajo o samomoru. In mi jim pri tem pomagamo, kmalu bomo imeli zakonsko podlago. Vse to smo zavili v znanost, ki so jo tovariši ustvarjali desetletja. Danes, z nekaterimi novimi prijemi, žanjemo sadove.
Ko taki otroci odrastejo, so povsem voljni, mehki kot stopljen vosek. In ko jih enkrat narediš odvisne od volje »novih obrazov«, sprejmejo vse. Začnejo verjeti, da je tisto, kar se jim je zdela resnica, pravzaprav laž; kar se jim je zdelo dobro, je pravzaprav slabo; in kar se jim je zdelo lepo, da je pravzaprav grdo. Na ta način smo s tovarišico Niko, ki je dala vsej zadevi potrebno širino, zmagovali na referendumih. In na ta način smo zmagali tudi na volitvah. Ljudi smo s prevladujočimi mediji, ki nam jedo z rok, tako preparirali, da so nam dali glasove, čeprav smo jim obljubili višje davke in manjše plače. Zdi se, da nad nami niti neba ni več. Tudi na napoved, da bomo omejevali energijo in da bodo radiatorji mogoče mrzli, samo skomignejo z rameni in se vdajo v usodo. Povsem smo jih izolirali od realnosti.
Take je zdaj lahko narediti povsem odvisne od naše volje in od Vas, o, Veliki Leviatan. Ljudje so začeli povsem prezirati in se ograjevati od starih vrednot. Tudi od naroda. Prišlekom so z odstranitvijo ograje na meji dali prosto pot, da potrebnih veščin naučijo slovenska dekleta in žene, domač jezik je v urbanih naseljih komaj še kje v uporabi, glavno mesto vidi tujec. Danes prevladuje mnenje, da je nacionalna zavest ostanek srednjeveškega in malomeščanskega zla.
Prvega ministra, tovariša Roberta, našega blaženega, častijo kot odrešenika, ki ostanke mračnjaških uporniških sil, ki še kličejo po svobodi govora in drugih vrlinah preteklosti, uspešno pospravlja pod svojim težkim škornjem predlaganih zakonov. Ti s pomočjo Urške, Matere Trudy današnjega časa, uspešno prestanejo parlamentarno preizkušnjo. Mi ne iščemo simbioze v harmoniji.
Še bi lahko naštevali, a naj Vam bo, o, Veliki Leviatan, sladka misel na to, da se tradicionalno v Sloveniji uspešno podira. Vse druge podrobnosti Vam bodo iz oči v oči povedali tovariši Kučan, Zemljarič in Gorenc, katerim se, tega ne moremo razumeti, še ne mudi k Vam, čeprav so svoje delo tukaj opravili.
Ministrski zbor Vlade RS
