Kot ste že opazili, rad obujam spomine na stare čase. In ko sem bil kot mlad praktikant na prvem tečaju za nove delavce državne varnosti, nam je predavatelj ostro zabičal, naj se zavedamo, kako težko je bilo življenje, ko je bil on sam mlad. Meso so jedli le enkrat mesečno, menda.
Ostalo pa močnik ali polenta, pač nekaj rastlinskega, torej iz tiste njive, kamor je priletela Marjanova puška. »Leta 1951 smo le tu in tam dobili za pod zob kakšen kos mesa, najbolj srečni smo bili, če smo dobili rižoto iz goloba,« nam je govoril. No, pa še tisti riž ni bil pravi, je dodal. Pač nekaj iz UNRA paketov. Vseeno pa je bilo zelo slastno, če si poleg tega kakor riža dobil zraven še kakšnega ofucanega goloba. Ker je bilo golobov menda takrat več kot danes, pa še s podnebnimi spremembami nismo imeli toliko opravka.
Ker smo jedli manj mesa, smo manj prdeli in s tem manj svinjali okolico. Ker prdenja ne povzroča fižol, niti čebula, ampak meso. Kar naj bi bil ključni dokaz, da moramo biti pri hrani previdni in ima tudi sedanji premier »Robi Taubi« kar prav, ko napoveduje strateški svet za prehrano, ki naj bi celotno Evropsko unijo spomnil na to, da smo Evropejci postali preveč mesojedi. Ali bolje rečeno: mesna hrana je postala preveč razširjena med navadnimi plebejci. Dandanes si namreč lahko že vsak tretjerazredni j**veter privošči zrezek, nekdaj pa temu ni bilo tako. Takrat so bili zrezki, narezki, pečenke, biftki in podobne zadeve na mizi le pri vrhovnih šefih. Denimo pri Titu ali pri Mačku. In nižje, ko je bil kdo na hierarhični lestvici, manj možnosti je imel za vsakdanje uživancije z mesom. Mi, ki smo bili poklicni pripadniki SDV, smo bili kar dobro založeni, saj smo pogosteje dobivali ozimnice kot delavci iz sindikalnih skladov. Nekoliko slabše je šlo tistim, ki so bili priložnostni sodelavci naše tajne službe in smo jim plačevali pijačo. To je bil tisti razred ljudi, ki smo ga vsako leto založili s petardami, da so jih potem metali v času polnočnic, da je pokalo kot na fronti. Češ, naj malo sprobajo naši klerofašisti, kako je bilo v vojni.
No ja, tudi s pijačo smo bili lahko zadovoljni. Enkrat na leto sem dobil v dar viski, ki sicer uradno ni bil v prodaji v naši socialistični Jugoslaviji. Lahko sem si enkrat letno privoščil kakšno penino srednjega razreda, ki pač ni bila partizanskega, ampak kapitalističnega izvora. Če bi si zraven zaželel še kaviar, bi me že sumljivo gledali, češ od kod pa temu takšno poželenje po kapitalističnih dobrinah. Ob neki priložnosti – bilo je ravno neko prednovoletno srečanje vrhov partije SR Slovenije in SR Hrvatske, sem bil kot mlad pripravnik zadolžen za varovanje kuhinje, iz katere so nosili same specialitete v jedilnico, kjer je užival tovariš Matija. Ob njem je bil nek tovariš s Hrvaške, ki ga na videz nisem poznal, sem si pa zelo dobro zapomnil njegove besede: »Za Dom Perignon spremni!« In so zamaški veselo pokali. Le zame ni ostalo nič, saj je bila tovarišija kljub zimi krepko žejna.
Vidite, ves čas sem bil vajen takšnega zanemarjanja. Zato se niti malo ne pritožujem, če kje zagledam Marka Bandellija s pečenko ali Kovačevo Niko s kakšno specialiteto. Naj pač uživata tudi za druge. Za Marka se sicer malo bojim, ker je padel po hierarhični lestvici navzdol in se mu lahko zgodi, da se bo moral po novem podrediti Golobovim redukcijam mesa, tako kot so se navadni smrtniki – mi, udbovci, smo bili seveda spet izjeme – morali podrediti odsotnosti kave, banan, pralnega praška, čokolad (Milka), goriva in seveda tudi elektrike. Pač po befelu tovarišice Milke Planinc. Sicer ne vem, kakšno nagrado je Robi obljubil tistim, ki se bodo teh redukcij držali. Morda jim bo sodobni Brincelj zrihtal stanovanje za srečno prihodnost.
Kar se pa poželenja mesa tiče, pa seveda ne bom čisto tiho glede zadnje afere z nekim jezuitom. Nekdaj smo takšne imeli vse »na broju«. No, danes tudi, ampak smo lahko srečni, da se ne zgledujejo po naših prijateljih, ki si ob takih prestopkih privoščijo malo bolj sodobne prijeme. S tem mislim na »pasjo radost« v garaži ali pa privezovanje za radiator. Kar je še en dokaz, kakšni nazadnjaki so »črnuhi«. Ups, sovražni govor, rasizem, oprostite, tovarišica Emilija s sto imeni…
Špricerjev Pepi
