Intelektualno širino socialnih demokratov – poleg Matjaža Nemca – predstavlja tudi pravkar ustanovljena mednarodna lektorska mreža, ki ponuja vrsto uslug. Njihov lektorat je zgodovinsko utemeljen, zato pojdimo malo nazaj.
Že med drugo vojno je lektorska frakcija komunistov razpolagala z nekaj lektoriranimi dokumenti o tistih, ki naj bi predstavljali sovražnike ljudstva in morebitne kolaborante. Zato je iz dokumentov besedica “morebitni” izginila, da je revolucija lahko delala dalje in tudi poimenovanje, da lahko nekdo predstavlja sovražnike, je dobilo trdilno obliko. V Sloveniji sta takrat to delo opravljala Edvard Kardelj, gimnazijski maturant, in Boris Kidrič, delavec brez izobrazbe, lektorski naturščik. Ker včasih spiski niso bili popolni, sta jih po svojih močeh dopolnjevala, da so lahko udarne trojke na podlagi lektoriranih spiskov tudi likvidirale. Lektorsko se je izkazala tudi Lidija Šentjurc, ki je nekatere partijske ukaze, če niso bili dovolj revolucionarno krvavi, lektorirala v smrtne obsodbe.
Po osvoboditvi so nastajala nova besedila, ki so se lektorirala na različnih ravneh. Poročila so morala biti konkretizirana, pri čemer je bilo takrat res najpomembneje, kje so vejice, zato je npr. Ivan Maček Matija, mizar, za potrebe revolucije vejice prestavljal sem ter tja. Če je za koga pisalo, da ga je treba oprostiti, ne umoriti, je vejico prestavil, ker je tako zahteval čas obnove domovine, industrializacije in elektrifikacije in je bilo to moralno upravičeno. Zato smo kasnejše generacije trpele pri predmetu slovenski jezik in stilistika, ki ga je upravljala Breda Pogorelec, saj nas je v glavnem trpinčila z revolucionarnim izročilom vloge in pomena vejice. Če je koga sodišče v tistih časih kljub vsemu, da so mu načelovali cestni delavci, mesarji in krojači, oprostilo, so v centrali partije takšne sodbe, ki so bile nejavne, ustrezno popravili. Od takrat dalje so tudi ponosni nasledniki komunistov pojem “lektorirati” jemali v njegovi izvorni zgodovinski različici. Lektorirati ne pomeni ukvarjati se samo z vejicami, v slovenskem jeziku z dvojino in rodilnikom, ampak pomeni besedilno poustvarjalnost. Kar dalje pomeni, da je lektoriranje tudi razširjanje nekega dokumenta-besedila, vstavljane pomenskih dopolnil, ki prvotno besedilo ustrezno spremenijo zaradi zahtev časa in virusa. Temu se v komunizmu vobče reče fabriciranje, brisanje, črtanje, vstavljanje, lepljenje, v sodobnosti pa lektorska fajonizacija.
Lektorske spretnosti so se najbolje izkazale v komunističnem zgodovinopisju, kjer ni prostora za tisto, kar se je res zgodilo, ampak je prostor za vse tisto, kar se zgodilo ni. Recimo Bitka na Neretvi, Dražgoše in Preboj na Menini planini. Komunistična zgodovina je vendarle v tem smislu lektoriranje dejstev, ker si pač noben zmagovalec ne sme dovoliti, da bi kakšne resnice omadeževale izvrstnost narodnoosvobodilnega gibanja in čistost komunistične partije ter tovariša Tita. V najnovejšem času je najbolje lektorirana avtorizirana biografija o Milanu Kučanu, ki jo je generalno lektoriral zgodovinar Božo Repe, podrobneje pa se je z vejicami in podpičji ukvarjal še Kučan posebej. Zato sta lik in delo prvega predsednika ter zadnjega šefa udbe in partije ostala neomadeževana. Zadnjič sta zakonca Diklič-Hribar napovedala najnovejši slovar slovenske zgodovine Slovenski razkol in sprava od A do Ž, v katerem sta z lektorskimi posegi svoja prvotna razmišljanja prečrtala in rehabilitirala t. i. komunistične morilce, katerih delo v Kočevskem Rogu ni bilo nič krvavo, ker so v jame samo pahnili tiste, ki jih je tja pripeljala slovenska katoliška cerkev.
Ima pa lektorska fabrika Tanje Fajon tudi najnovejšo mednarodno različico, ki je nastala zaradi učinkovitejšega napada na diktaturo v Sloveniji, zato je njen anglist naturščik lektoriral poročilo one Sofije, za katerega je Fajonova ugotovila, da je premalo povedno, premalo ostro in je bilo treba poleg vejic ustrezno brisanje, dopolnjevanje, popravljanje in vse, kar je Fajonovo naučila zgodovina komunističnega lektoriranja.
Vinko Vasle
