»Naš bik Miha ‘ma rinko!« je pred kakih pol stoletja za šankom malo glasneje povedal Baharjev France, šentviška legenda velike postave in dobrega srca. Eden od pivskih bratcev je nekoliko trznil, ko je to slišal, kaki dve minuti kasneje pa je rekel, da gre na WC. V resnici pa je šel ven do telefonske govorilnice in poklical tovariše miličnike na tedanjo številko 92 (danes je to 113), da bi jih obvestil o tem, kar je pravkar slišal, saj je bil sam honorarni sodelavec državne varnosti in je moral ves čas imeti našpičena ušesa za vse, kar se je govorilo po oštarijah. Zato si je za vsak slučaj kupil še slušni aparat. No, kupili so mu ga strički iz državne varnosti.
A glej ga, zlomka, Franceta nikakor ni mogel spraviti za zapahe. Je bil možakar preveč iznajdljiv, poseben in tudi neposreden. Dva miličnika sta se res že pet minut po klicu pridrajsala z modrim fičkom in Francetu sporočila, kakšno prijavo sta dobila. Češ, tovariš občan, vi žalite našega državnega funkcionarja, saj vsi vemo, kdo je Miha Marinko, mar ne? France bi lahko rekel, zakaj ga sploh nadlegujejo, saj vsi vemo, da je tovariš Miha Marinko nekaj v domačih Trbovljah kure kradel. Ampak ne, odpeljal je miličnike v svoj hlev in jim pokazal v kotu pravega korenjaka z rinko (izjave očividcev se razlikujejo, eni trdijo, da jo je imel v gobcu, drugi pa, da je bila v ušesu). Vseeno so Francetu napisali plačilni nalog zaradi vznemirjanja ljudstva, vsaj tako pravijo.
Kakih osem let kasneje je eden od teh dveh miličnikov menda napisal kazen Tonetu Fornezziju Tofu, ker je nekoliko preveč direktno zapisal: »Štale prazne, po pisarnah pa biki.« Ker je menda imel tudi Tone eno tako majčkeno pogodbo z državno varnostjo, mu je varuh reda namignil, češ saj vemo, da ste lojalen državljan in niste mislili nič hudega, ampak vseeno bodite previdni, ker ljudje take zadeve včasih malo preveč resno vzamejo. Menda se je res zgodilo, da je kmalu po maršalovi smrti na sedež šišenske občine prikorakal nekdo v škornjih in z vilami v rokah. Ponudil se je, da bi rad skidal ta Avgijev hlev, mislil je seveda občinsko pisarno. Od kod mu takšno izrazoslovje, ne vem. Dela mu seveda niso omogočili, je pa tudi on dobil plačilni nalog. Samo da so biki v pisarnah lahko ostali nedotaknjeni – očitno so se zbali zase, ker je ta rogovilež kakšen dan prej govoril, da bo najprej skidal pisarne, nato pa bo šel na kosilo jest. In to bikove prašnike.
Da, v tistih časih sem že poznal pesmico o hudi mravljici, ker sem gledal nadaljevanko Erazem in potepuh. Zato sem dobro vedel, da moram ščititi naše bike iz pisarn, kajti pridne (in večkrat tudi ponorele) mravljice jih lahko kaj hitro pohrustajo. Tudi to je bil motiv, da sem pristopil k državni varnosti. Čeprav mi nikakor ni bilo do tega, da bi nadlegoval dobre ljudi in na ušesa vlekel vse, kar govorijo, da ja ne bodo kaj napačnega povedali. Mene so pač zanimali drugačne vrste podvigi. Problem pa je, da so se biki, ki so bili še do nedavnega glavni gospodarji pisarn, danes večinoma na kolesih, sam pa jim moral pripravljati pot, da lahko čim bolj zagrenijo življenje mravljicam, ki sedaj vladajo. In se jih tudi sam bojim. Saj veste, mravlja ima šest nog, bik pa le štiri.
Špricerjev Pepi (kodno ime)
