Pred nekaj dnevi, če se še spomnite, sem predstavil nekaj dejstev o sebi in opisal tudi vratolomno akcijo mojih somišljenikov na Triglavu. Ker mi je moja državljanska dolžnost narekovala, da nekaj storim, sem seveda v tehničnem smislu pomagal, da so se moji prijatelji prebili celo do samega predsednika vlade, za katero moji šefi pravijo, da ni demokratična, saj sta jo pomagali sestaviti dve stranki, ki sploh nimata volivcev.
Sliši se kot slab vic, ampak moji udbovski kolegi z RTV zelo resno mislijo, ko govorijo o tem. In Bog ne daj, da bi se kdo kaj hecal na ta račun, saj je situacija v naši okupirani državi, ki jo vodi bojda madžaronski marionetni premier, presneto resna. Tudi zato še vedno nisem v penziji, čeprav bi moral med upokojence oditi že pred petimi leti. Šefi me preveč potrebujejo, moji mlajši kolegi pa so precej bolj zaletavi in zato nespretni. To pomeni, da nas neofašisti in neonacisti zelo hitro prepoznajo.
In kako sem to ugotovil? Zadnje čase je namreč izdajatelj fašističnega medija, ki ga zdaj berete, na trg poslal še en spletni portal, ki ga očitno plačuje z davkoplačevalskim denarjem (no, pa še Orbán je verjetno kaj primaknil zraven). Imenuje se Mravljišče, naslov je www.mravljisce.si. In to naj bi bil satirični spletni portal, čeprav vsi vemo, da (vsaj uradno) desničarji nimajo smisla za humor, kaj šele za satiro, saj niti preprostega štosa, ki ga pove Boris Kobal ali moj državnovarnostni sotrudnik Tone Fornezzi, ne razume. Vseeno sem poskusil srečo in se odločil, da s svojimi bogatimi izkušnjami pomagam tudi temu portalu, ki je že objavil mojo kolumno. Tisto o bikih in mravljicah. Saj veste, mravljice so pridne, ampak so nevarnejše od bikov, saj ima vsaka mravljica šest nog, bik pa le štiri – tako nas uči znana pesmica o hudi mravljici. Biki pa se najraje zadržujejo v pisarnah, štale pa so prazne – tako me je podučil prej omenjeni sotrudnik Tone. In sem seveda opisal prigodo z začetka svoje kariere, ko sem še kot mlad agent podpiral vogal šanka neke gostilne in po naključju slišal opolzko pripombo na račun tovariša Mihe Marinka, tistega, ki je nekdaj kure kradel. Moj šank-udbovski mentor je storilca takoj šel prijavit (meni pa je rekel, da gre samo na WC, sem mislil, da gre bruhat), jaz sem pa samo čakal, če bo France še kakšno zinil. Pa ni bilo nič takega. Ko so pridirkali miličniki, jih je rade volje peljal v lasten hlev in jim pokazal bika z imenom Miha, ki je imel v gobcu rinko.
Pravzaprav me je začudilo, da sem sploh privolil v sodelovanje z Mravljiščem. Ko me je stari prijatelj Rado zaprosil, naj kaj napišem za »babilonske čebele«, sem razumel, kaj je imel v mislih. To pač niso kranjske sivke, ne nabirajo medu, so pa zato nadležne bolj kot ose in zelo rade pikajo. In to na zelo boleč način. So torej pravi izurjeni samomorilski napadalci, ki ves čas izvajajo invazijo v naše kraje, zato povsem razumem tiste, ki nasprotujejo migracijam. Moj najljubši sodelavec z RTV pravi, da ni nič čudnega, da se čebelam po arabsko reče »muhamed«. Verjetno je imel v mislih prav te babilonske, kajti nekdanje babilonsko kraljestvo je bilo na območju, ki sedaj predstavlja nekakšno srce islamizma. Pri mravljah je podobno: najbolj me je strah egiptovskih, namreč faraonk. So še bolj nadležne in trdovratne od ruskih rdečih mravelj.
Ne glede na vse boste na Mravljišču izvedeli vse relavantne informacije. Na primer, zakaj je predsednik evropskega parlamenta na nedostojen način nahrulil ruskega predsednika Vladimirja Putina. Pa tudi, kakšna predstava nas čaka na naslednji seji KNOVS, ki ne bo več zaprtega tipa, zato boste lahko v živo spremljali referate o neonacizmu, ki jih pripravljajo najboljši slovenski raziskovalni novinarji. Sedaj se morate samo odločiti, kateri od njih bo prejel Pulitzerjevo nagrado. Lahko pa vam jih naštejem: Erik Valenčič, Primož Cirman, Vesna Vukovič, Anuška Delić itd. itd. Ja, pa na Igorja Kršinarja sem pozabil, ta je celo moj favorit, odkar je iz novinarskih vrst pobegnil Dejan Karba, ki je sicer izjemno sposoben poba.
Edino ena stvar pa me vendarle skrbi: zakon še vedno zapoveduje, da je treba v avtu imeti rumeni telovnik, kar je materialni dokaz za to, da je vsak voznik oz. lastnik avtomobila potencialni neonacist. No, saj je problem razmeroma dobro rešljiv: namesto rumenega si omislite oranžni telovnik. Če boste to storili, bo Golobičev Grega zelo ponosen na vas, ker boste obudili spomin na njegovo nekdaj zaresno stranko. Oranžna barva pa tudi odganja babilonske čebele, tako da boste varni pred vsemi insekti. Tudi neonacističnimi, ki imajo ostro želo in so pobarvani na rumeno.
Skesani udbovec (alias “Špricerjev pepi”)
