Zdaj bomo v Ljubljani končno dobili spomenik za bratstvo in enotnost nekdanje skupne države, Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ta spomenik bo stal na nekdanjem dvorišču tovarne Rog, ki se bo poslej imenovalo Spominski park izbrisanih.
V tem parku bo velika betonska oziroma kamnita skulptura južnjaške črke ć. Ta park in tudi omenjena umetniška skulptura, ki jo bodo naredili ustrezni južnjaški kiparji, bo postala večni spomin in opomin, kako smo zlobni Slovenci po osamosvojitvi 25.671 južnim bratom protipravno (pravzaprav sovražno) odvzeli pravico do jugoslovanskega državljanstva, čeprav je Juga že razpadala.
Odločitev za ta park in spomenik izbrisanim se tako rekoč ujema z odločitvijo naše prekrasne kulturne ministrice Aste Vrečko, ki je ukinila Muzej slovenske osamosvojitve oziroma ga priključila muzeju novejše slovenske zgodovine ter hkrati odpustila iz službe direktorja muzeja slovenskega osamosvojitvenega muzeja Jožeta Dežmana, češ da je nesposoben. No, Dežman je zagotovo nesposoben, saj med okrog 700 morišči ni našel niti enega z bratskim mehkim ć.
Sicer pa se Slovenci s spomenikom mehki črki ć nismo popolnoma izenačili z bratskimi narodi nekdanje Juge. Ta mehki ć bi moral biti tudi v naši abecedi, pa naši kulturniki te jugodopolnitve naše abecede ne znajo izpopolniti. Zato se čudim, da naša svobodnjaška vlada poleg množice novih ministrstev ni ustanovila ministrstva za mehki ć ali kar mehkega ministrstva. Ampak če bi Jože Dežman razmišljal po golobje ali vsaj po vrečarsko, bi tudi svoje ime in priimek iz trdega spremenil v mehkega. Skratka, narobe obrnjeno strešico nad svojima črkama ž bi nadomestil s takšnim klinom, kot bo klin nad omenjenim spomenikom v parku izbrisanih. Potem tovarišica Vrečkova tudi ne bi odstavila zmehčanega Jožeta Dežmana. Morda bi dobil celo kakšno svobodnjaško nagrado, ker bi s tem mehkim ž utrl slovnično novost, da bi se zmehčale vse slovenske besede, ki imajo nad črkami c, s in z trdo narobe obrnjeno strešico.
Sicer pa nas pri mehčanju slovenščine čaka še veliko dela. Naj navedem samo svoj primer, ko sem šel k okulistu. Na ekranu mi je dal množico različnih črk, jaz pa bi jih moral prebrati, a med njimi ni bilo mehkega ć. Zdaj si pa predstavljajte, kako zatirano se pri okulistu počutijo novokomponirani državljani. Da o pomanjkanju cirilice niti ne govorimo, celo na spomeniku izbrisanih je ne bo.
Bogo Sajovic
