Slavnega zdravnika so vprašali
doktor Opitza, res strokovnjaka,
kaj dogaja z njo se, ki kot spaka
se zgleduje po, mojbog, živali.
Kdo je to, je najprej doktor vprašal
in zahteval jasno anamnezo,
preden diagnozo, hipotezo
bi podal, z izidom se ponašal.
Je plesalka, čevlji so rdeči,
ko brez krila ptiča oponaša,
za pisateljico se razglaša
in najbolje se počuti v gneči.
Je plesalka, doktorja zanima,
kakšne vrste ples je, naj povemo,
gibanje svobodno je z adremo,
da zavor zares nobenih nima.
Dobro, na to doktor Opitz pravi,
kaj pa ptič, kateri ji je blizu?
Hja, golob, bila bi z njim v Parizu
ta najraje, tjakaj se prestavi.
Pa pisanje, kakšen žanr ljubi?
Zdaj se je o veščah razpisala,
na grmado nekaj jih poslala,
druge pa do golega oskubi.
In žival, za zgled ji je katera?
Z opico se stalno spogleduje.
No, potem je, doktor reče, huje,
v ozdravljenje je umrla vera.
Pa zakaj tako ste črnogledi,
doktor, da kar dvignili ste roke?
Transformirala se je, tu stroke
pomoči ni, nulti so izgledi.
Zgled v celoti je že posvojila,
istoveti se z živaljo cela,
evolucija je ponorela,
čakam le, da zrasejo ji krila.
Evolucija pri njej postala
regresivna je, stvar nazaduje
vedno bolj, prognoza moja tu je:
Ta bo večno opica ostala.
