Odkrito vam bom povedal, kar nisem še nikomur povedal. Namreč, tako kot vsak povprečen Slovenec imam stalne težave z Rusi. Nekdaj smo se nanje sklicevali, ko smo dokazovali, da nas Slovencev ni tako malo, saj nas je z Rusi dvesto milijonov. Zdaj jih je menda že manj, ker jih muči sibirska demografska zima. Povrh vsega imamo zelo podobni zastavi.
Tako da se sprašujem, ali so res Srbi najbolj naravni zavezniki Rusov ali bi morala ta vloga pripasti Slovencem. Saj so nas navsezadnje osvobajali leta 1945, vseeno pa nismo postali njihov protektorat. Tako ali tako smo že imeli z domačimi »Rusi« dovolj opravka in pravi čudež je, da se denimo Sv. Jurij ob Ščavnici ni preimenoval v Sveti Đorđe kraj Pišurine. Ampak prav daleč od tega nismo glede na to, da je glavna zvezda letošnjega kurentovanja kar Arkanova Ceca. Sicer pa verjetno niste vedeli, da v Rusiji sploh ne poznajo »ruskega čaja«, torej črnega čaja, ki bi moral biti praviloma indijski. No, pa ruskega lestenca tudi ne enačijo z našo najbolj poceni iznajdbo, ki se ji po domače reče »sunce na špagi«, torej prosto viseča žarnica. Ampak grem stavit, da rusko ruleto vsi poznate. In s tem ni zafrkancije.
Kar pa se tiče ruskih špicljev, ki so jih nedavno (no, ja, pred dvema mesecema) aretirali naši obveščevalni organi, pa imam malce neprijeten občutek. Namreč, kolikor vem, so si začetniki naše obveščevalne dejavnosti, torej tisti, ki so spočeli VOS, Ozno, Udbo, KOS in tako dalje, svoje prvo znanje nabirali ravno v Moskvi, na akademiji Dzerdžinskega, ki je bila pri teh stvareh pač bolj napredna od naše »kumrovške« univerze ali pa »šnelkurzov« na Cekinovem gradu. Če je osamosvojitev Slovenije res zgolj stopnička v razvoju vizije, ki so jo imeli podpisniki Temeljne listine, torej, da gre samo za prehod v nekoliko drugačno Jugoslavijo in drugačen socializem, potem sedaj razumemo, zakaj so Janeza Zemljariča pokopali z vojaškimi častmi. Manj pa razumem, da so le malo pred njegovo smrtjo pridržali dva Argentinca, ki sta menda delala za Ruse. Morda se poanta skriva v kakšnem novem informbirojevskem sporu, kdo ve? Zadnje čase se namreč celo predstavniki SD nekam sramežljivo izogibajo Kidričevemu kipu (brez štruce kruha). Kar se tiče tovariša Borisa Kidriča, o njem vem to, da je leta 1941 zagovarjal pravoverno prosovjetsko linijo v KPS, kar pomeni, da je vse do napada Nemčije na »domovino socializma« Sovjetsko zvezo zagovarjal zavezništvo med Hitlerjem in Stalinom. Kasneje je seveda moral mnenje zamenjati, tako kot so ga zamenjali v Moskvi. Umrl pa je leta 1953, pet let po »informbiroju«. Tako da res ne vem, kaj si sedaj o njem mislijo »ponosni nasledniki ZKS«. Ko namreč opazujem Tanjo Fajon, je videti precej prestrašena. Češ, dobili smo ruske špiclje, ampak ne me spraševat, ali bom na zagovor klicala ruskega veleposlanika, ker tega ne bom storila. Prve ljubezni, namreč stare babuške Moskve, pač nikoli ne pozabiš. In to dobro ve najbolj znana stanovalka r(R)uske dače v Sloveniji, pa tudi njen hrvaški kolega Zoran, ki ima celo večje simpatije do Moskve kot njegov srbski kolega Aleksandar.
Ne vem sicer, kakšno vezo ima Boris Kidrič z razvojem. Vem samo to, da je precej časa Kemijski inštitut nosil njegovo ime. Toda, kolikor vem, je socializem vedno poudarjal enakost v revščini. Torej, če niste ravno izbranec avantgarde delavskega razreda, potem imejte pokojnino 400 evrov ali še manj. No, veliko se jih s tem ni strinjalo in je prišlo prvega februarja na množični protestni shod, ki je zagovornike enakosti v revščini precej zabolel, saj se je zdelo, da nenadoma ni več tiste idilične podobe Slovenije, kjer je neki kuštravi ptič garant svobode in blaginje, seveda ob velikem navdušenju naroda, zlasti tistega, ki rad kolesari. Sedaj te idile ni več. In čisto mogoče je, da se bo sedaj oblikoval še kakšen Inštitut 29. november, ki bo skušal upokojensko generacijo pomiriti (bolje rečeno, podkupiti) s kolinami. Namreč, nekdaj smo na dan republike redno klali prasce in ta dan se nismo kaj
dosti pogovarjali o politiki. Čez dan koline, zvečer pa likof, seveda ne brez kakšnega litra domače kapljice. O tem, kakšna imena smo dali zaklanim prašičem, pa rajši ne bi …
Špricerjev Pepi
