Spuščal curke po ceveh je tanke,
včasih pa izdatne, bolj debele,
razdeljene na sestavne dele,
drgnil si na školjki je opanke.
Kaj kmetavz se tukaj bo šopiril,
po opankarsko se je usajal,
hkrati pa bi mestu rad ugajal,
bi na kmečko zemljo se razširil.
Zemlja vendar njemu vsa je dana,
se tako je pred ljudmi postavljal,
po opankarsko se jim predstavljal,
se imel nič manj kot za župana.
Zganjal po opankarsko je zgago,
kakor bil navajen je od doma,
da iztrebek kar na njivo roma,
tja da zliva lastno se nesnago.
Zmerjal je, četudi neverbalno,
že ko prav hinavsko je kaj zinil,
vedel si, opankar spet je hlinil,
uprizarjal sceno teatralno.
Slednjič kmet se vendar ga usmili,
čakamo že željno na to sceno,
da opanke zlošči mu pošteno,
jermen vsak odtlej da tanko cvili.
