foto: STA, Demokracija

Zgodba ta enkratna in edina

v rimski se Emoni je godila,

pred nedavnim šele jo razkrila

publiki je mati zgodovina.

 

Da bila arena je v Emoni,

vedeli so že arheologi,

zdaj zapis je znan o njeni vlogi

in v kateri je ležala coni.

 

V zgodovini tega mesta davni

tja so na soočenja vabili,

množico spektaklov priredili,

kajpada vse na kulturni ravni.

 

Tisti dan, ki vir ga opisuje,

povabili dve so eminenci

spet v areno rimsko, referenci,

zgodovina kot pripoveduje.

 

Da orožje bodo argumenti,

sklenjeno bilo je in storjeno

in povabljenima naročeno,

naj ob strani bodo sentimenti.

 

Predmet bil soočenja, razprave

je spomin emonski zgodovinski,

ki ohranja se v državi rimski,

temelje se mu postavlja zdrave.

 

Prvi takšno je podal trditev:

ločnica, ki moraš spoštovati

trajno jo, spomin njen negovati,

to države je ustanovitev.

 

 Druga stran nič slišati hotela

o spominu ni, samo umetnost

zagovarjala je in prevzetnost

je iz nje vsem na očeh puhtela.

 

Iz umetnostnih sem sama logov,

moja muza druga je, ne vaša,

in če kdo me po spominu vpraša

zgodovinskem, več naštejem slogov.

 

V slogu rimskem, v drži lastni togi

skušala nasmešek je igrati,

se z obraza dalo je razbrati,

da dorasla ni izbrani vlogi.

 

A bila enkratna in edina

v tem je, česar sama ni hotela,

publika emonska je dojela,

da je silno kratkega spomina.

 

 Sta soočila se dva v areni,

če povedali bi s prispodobo,

prav omiljeno, nikakor grobo,

mož in pa kokoš na javni sceni.