Zgodba ta enkratna in edina
v rimski se Emoni je godila,
pred nedavnim šele jo razkrila
publiki je mati zgodovina.
Da bila arena je v Emoni,
vedeli so že arheologi,
zdaj zapis je znan o njeni vlogi
in v kateri je ležala coni.
V zgodovini tega mesta davni
tja so na soočenja vabili,
množico spektaklov priredili,
kajpada vse na kulturni ravni.
Tisti dan, ki vir ga opisuje,
povabili dve so eminenci
spet v areno rimsko, referenci,
zgodovina kot pripoveduje.
Da orožje bodo argumenti,
sklenjeno bilo je in storjeno
in povabljenima naročeno,
naj ob strani bodo sentimenti.
Predmet bil soočenja, razprave
je spomin emonski zgodovinski,
ki ohranja se v državi rimski,
temelje se mu postavlja zdrave.
Prvi takšno je podal trditev:
ločnica, ki moraš spoštovati
trajno jo, spomin njen negovati,
to države je ustanovitev.
Druga stran nič slišati hotela
o spominu ni, samo umetnost
zagovarjala je in prevzetnost
je iz nje vsem na očeh puhtela.
Iz umetnostnih sem sama logov,
moja muza druga je, ne vaša,
in če kdo me po spominu vpraša
zgodovinskem, več naštejem slogov.
V slogu rimskem, v drži lastni togi
skušala nasmešek je igrati,
se z obraza dalo je razbrati,
da dorasla ni izbrani vlogi.
A bila enkratna in edina
v tem je, česar sama ni hotela,
publika emonska je dojela,
da je silno kratkega spomina.
Sta soočila se dva v areni,
če povedali bi s prispodobo,
prav omiljeno, nikakor grobo,
mož in pa kokoš na javni sceni.
