Šla sta skupaj, družno vse po planu,
osel Bobi in z njim mula Tinka,
saj bila bi tole žalostinka,
ko bi ne bilo pač na Balkanu.
Šla sta skupaj, skupaj tovor nesla,
po poteh skrivnostnih karavanskih,
po deželah štirih vsaj balkanskih,
mislila si, tu živijo tesla.
Tesla, ki ne bodo prepoznala
osla Bobija in Tinke mule
in kaj sta zavila, skrila v cule,
takšnim nadam vsa sta se predala.
Sta tovorila in govorila:
»Nisva midva, saj se ne poznava,
veste sva napačna, nisva prava,
nisva se doslej še sploh dobila.
Če slučajno kdaj bi vas vprašali,
ali takšen par je šel tod mimo,
jim recite zgolj: Joj, mi mižimo.«
Tak odgovor skratka boste dali.
Pa bilo iz dneva v dan je teže,
s prstom ko za njima so kazali,
to da vendar tisti sta živali,
ki okrog vratu ju vse bolj veže.
Osel Bobi že brez energije
Tinko je spodbujal, naj ne jenja,
tudi ko se tovor ji odpenja,
pride nujno ko do polomije.
»Zdrži Tinka, kajti ko dol pade
tale tovor in se znajde v blatu,
ti povem zaupno kot brat bratu,
vrag bo vzel oslovske kvazivlade.«
