foto: Bruno Toic / MORS

Kmečke se pozabljajo ženitve,

kakršne bile so, ko še časi

so drugačni vladali na vasi,

treba bo spominu osvežitve.

 

Najprej je posrednik v hišo vstopil,

kot mešétarja so ga poznali,

vedeti prav hitro so mu dali,

ali prave je registre vklopil.

 

In če bil mešétar je uspešen,

se naprej kolo je zavrtelo,

slednjič zavrteli so veselo

se na ohceti, primer je rešen.

 

V naših časih v tako trgovino

se podal je kmečki fant sodobni,

brez posrednika, jeziki zlobni

rekli so, odšel je snubit Nino.

 

Belo je prinesel golobico,

v znamenje, katero bi nevesto

rad imel, da služil ji bo zvesto,

kot copat poslušal bo ženico.

 

Se vrtel je Nino okrog hiše,

rekel, da na voljo je le zanjo,

in nikoli več s sosedo Janjo

se ne bo povezal, naj zapiše.

 

Tudi on da je svobodne volje,

njej samo na voljo in v svobodi

bosta skupaj, ona naj ga vodi,

saj tako le bo obema volje.

 

Vsak lahko pri priči je opazil,

kakšne sorte fant je pogajalec,

vam pove o tem opazovalec,

da je Nino vdano klečeplazil.

 

In potem prišla je zavrnitev,

tiha, brez besed, primerno hladna,

nerazumna zanj in nenavadna,

ostra hkrati, kakor je le britev.

 

Nekaj časa se je k sebi spravljal,

a potem vzravnal se naš je Nino,

v sebi je zatrl bolečino,

da kot ženin se ne bo postavljal.

 

»Ni me vredna, ta tepta vrednote,

z njo ne grem nikoli v španovijo,

zdavnaj rekel sem ji že adijo,

nočem zase in svoj grunt sramote.

 

To ničvredna je gospodarica,

previsok pri njej bi davek plačal,

bi do konca dni dolgove vračal,

mar mi je svoboda, golobica.

 

Mene se ne da tako kupiti,

da se kakšno mesto mi ponuja,«

Nino javno pred ljudmi se kuja,

ko mogoče ni zadeve skriti.

 

Smejejo se v vasi fantalinu,

mar kdo prosil ga je, da tja sili,

kjer se prav nihče ga ne usmili,

kdaj postalo jasno bo to Ninu?