Še iz svojih mladih dni se spomnim, kako sem po skoraj novi zgradbi tedanje RTV Ljubljana (pravzaprav televizije) hodil malo naokrog in skrbel za varnost. Kar tako, za vsak primer. Za vsak obhod po zgradbi sem zaslužil še dodaten špricer, pivo ali karkoli je že bilo na razpolago. Po navadi ni bilo nobene posebnosti, saj so bili zaposleni vzorni delovni ljudje in občani, niti na misel ni nikomur prišlo, da bi kdaj podvomil o Titovem samoupravljanju in učinkovitih govorih Velikega gobarja o tem, da komunistični sistem nikoli ne bo šel po gobe. In dejansko ga zelene mušnice res nikoli niso likvidirale.
No, kakorkoli že, ob mojih obhodih je bilo vse, kar se je nenavadnega dogajalo v delovnem času, samo to, da je kakšno dvigalo v zgradbi »obtičalo«. V začetku sem se zaradi tega vznemirjal in sem takoj klical serviserja in gasilce. A se mi je že v začetku moje kariere strokovnjaka za javno in državno varnost zgodila rahla nerodnost. Eno od dvigal je spet obtičalo, iz njega so prihajali čudni zvoki, a nenavadno je, da nihče, ki je bil v dvigalu, ni sprožil alarma. Šel sem v vsa nadstropja prisluškovat k vratom dvigala in prav tam, kjer so bili nenavadni zvoki najglasnejši, sem začel trkati in glasno sporočati, da so gasilci na poti. In glej ga, zlomka, prav takrat je tisti, ki je bil v dvigalu, začel jezno razbijati na drugi strani, češ da delam paniko, saj je samo notri obtičal in bo že prilezel ven. In res, čez dve minuti je dvigalo čudežno začelo spet delovati, v prvem nadstropju je iz njega stopil direktor enega od naših »tozdov«, v pritličju pa ena od naših novinark na praksi, ki jo je jadrno ucvrla po stopnicah navzgor – vsaj tako so poročali očividci. No, tovariš direktor so se nato opravičil, češ da so s komolcem ponesreči pritisnili znak STOP in tega niso vedeli, njegova sopotnica pa tudi ne. In sta ostala kakih deset minut ujeta v tisti škatli. Njuna medsebojna relacija pa je, kot je zatrdil na varnostnem sestanku, ostala strogo profesionalna. Nič »cicimickanja« ali česa podobnega. Moral sem mu verjeti na besedo, čeprav so mi prisluhi v času blokade dokazovali drugače.
Je pa res, da je tista novinarska praktikantka teden dni po tem nenavadnem dogodku dobila novo delovno mesto. Postala je, ne boste verjeli, tajnica. In to prav v pisarni tega našega direktorčka. Naš tedanji vratar v televizijski zgradbi je imel kot južni brat – doma je bil iz okolice Cazina v bratski Bosni – dobro razlago za besedo »tajnica«. Rekel je takole: »Svi ju j*bejo ali ona taji.« Na ta rek se večkrat spomnim, kadar mi kdo v zadnjem času omeni, da jih je »j*beno več«. Sem si mislil, potem so vas pa res dobro … Kar tako, brez vazelina, mar ne? Še dobro, da ne berejo mojih misli, saj bi iz tega nastal strahoten škandal. In še dobro, da čeprav jih je »j*beno več«, vendarle dela red nekdo, ki ne sodi v viteški red Velikega gobarja, namreč Uroš U. In upam, da bo tudi novinarje naučil, da je urednik informativnega programa tu zato, da program ureja, ne pa da je samo za okras. Ne vem, zakaj je moral eden od TV-voditeljev blekniti tisto, da bodo nekaj objavili na izrecno zahtevo urednice informativnega programa – morda zato, ker ukaz ni bil prenesen prek »postelje« (ali pa prek »dvigala«)?
Kar zadeva dvigala, se nanje zelo dobro spoznajo vsi reporterjevski družbenopolitični delavci. Ti se menda zelo dobro spomnijo, v katerem dvigalu je bil na določen dan in ob določeni uri Slavko Kmetič skupaj s tedanjo novinarko Pop TV, in tudi, da si je po njihovo menda čas vzel za onegavljenje, pa čeprav se je v liftu obema mudilo na tiskovno konferenco. Ne sprašujte me o tem, od kod mi te informacije, to pač vedo oni, ki se jim je zgodil »odlazek« zdrave pameti in jim v uredništvu neznosno zaudarja po smeteh, zato pač skušajo najti kakšno dobro naparfumirano zgodbico, ki so jo potegnili iz naftalina. Slavko pa je itak zanje zelo priročen grešnik. Tudi sam sem si ga dobro zapomnil z zborovanja delavcev železnic v začetku osemdesetih let, ko je tisto, da so se Poljaki zbudili (ja, kdaj se bomo mi) tako naglas zavpil, da smo ga slišali celo v notranjost zgradbe RTV Ljubljana. Nič čudnega, da je bila moja poklicna tovarišija iz SDV takoj na nogah …
Špricerjev Pepi
