Ne morem si kaj, da ne bi predstavil nekaj najodmevnejših dogodkov prve polovice junija. Takrat se je res dogajalo vse živo, tako da sem komaj sledil dogodkom in sem si, ko sem podpiral šank v svojem priljubljenem lokalu »Bangladeš«, v svojo beležnico zapisoval osnovna dejstva.
Ker je pač sedaj svoboda, ko golobi frčijo in serjejo po naših glavah vsepovsod, se je tudi mojim pivskim bratcem nekoliko bolj razvezal jezik. Eden od njih je bil še posebej prizadeven in mi je nato po mailu poslal zadevo, za katero je menil, da je ne smem prezreti. Češ, poglejte našega pogumnega mladega kolega, kako se je potegnil za nas in govoril o tem, kaj se v resnici dogaja v javni hiši, pardon, javnem zavodu na Kolodvorski in Tavčarjevi.
In za kaj je šlo? Ja, seveda, Gregor Drnovšek je v intervjuju govoril za Domovino. Med drugim je dejal: »Težnja prevzema RTV-hiše s strani Janeza Janše je vedno obstajala. Zdaj se je pač zgodila prek prevzema programskega sveta s strani ljudi, ki so blizu tej opciji in tega niti ne skrivajo. V programskem svetu je takšnih trenutno 21 od 29.« Uau! Iz mojega udbovskega zornega kota je tale Gregor res en pameten dečko. Nekateri pravijo, da se je šolal na škofijski gimnaziji (žal mi moji nekdanji udbovski kolegi niso znali povedati, na kateri – če se je sploh šolal na taki ustanovi in če ni vse skupaj samo en »fake news«). Ampak dobro, pustimo to. Kot starega udbovca me zelo veseli, da je prodorni novinar, ki je prišel na RTV pred kakimi petnajstimi leti, in to kot, pomislite, novinar »Janševe« Demokracije, takole lepo obrnil svoje vrednote, postal član programskega sveta RTVS (kot predstavnik zaposlenih), tako da lepo vidi, kdo je v tem organu za »našo stvar« (cosa nostra) in kdo ne. In za zdaj kaže, da večina v programskem svetu z mojega skromnega udbovskega vidika ni na strani resnice in pravice. Lahko se celo zgodi, da nam ta banda za direktorja TVS postavi kar Uroša Urbanijo.
Ampak za moje pojme je Gregor D. celo boljši primerek od prleškega narodnega heroja Dejana K., za katerega nisem prepričan, ali je že prevzel kakšno funkcijo na katerem od ministrstev. Gregor je torej namazan z vsemi žavbami, in kot že pove njegovo ime, gre vedno gor in nikoli dol. In stavim, da so nanj zelo ponosni tudi v osrednjem marksističnem centru CK ZKS – sedaj samo čakam, kdaj bo kakšno ekspertizo o tem, kako so se nekateri »janšisti« vendarle spametovali, na svojem blogu opisal najbolj pravoveren štajerski filozof dr. Boris Vezjak. Slednji bi lahko morda opisal tudi neverjeten proces normalizacije »reporterjevcev«. Eden od njih, Igor K., je celo napisal knjigo o Ivanu Krambergerju in na predstavitev povabil mojega dolgoletnega vrhovnega šefa Milana Kučana, medtem ko je Igorjev šef Silvester Š. gostoval na nacionalnem radiu in kot neodvisni politični analitik slovenski javnosti razložil, zakaj je J. J. hud problem ne samo za slovensko, ampak za globalno družbo. Morda bo ob priložnosti dobil tudi termin za nedeljo zvečer (ampak ne pri dr. Jožetu Možini), da bo Sloveniji in svetu tudi pojasnil, kako je prišel do ugotovitve, da ima Milan K. vendarle prav. In sedaj čakamo, da bo pred Milanom tudi pokleknil in prosil za odpuščanje, ker je bil tednik, ki ga ureja že od vsega začetka, v preteklosti krivičen do »Njegove majhnosti«. Morda bo tedaj posebno odlikovanje prejel dežurni Delov komentator dr. Janez M. (tisti, ki mu je po pripovedovanju Antona Ropa »mar za keš«), ker je svoje nekdanje kolege z Maga končno spravil na pravo pot in se Danilu Slivniku ni treba več obračati v grobu. Ker so vsi skupaj ugotovili, da je pri nas Janša glavni poglavar globoke države, Milan K. pa se bori proti njej.
Naša stara dobra SZDL se torej vrača, vsaj kar zadeva medije. In gorje tistim, ki bodo ostali zunaj nje. To velja tudi za revijo, ki jo pravkar berete. Drage bralke in bralci, opozoril sem vas – če nočete, da boste tu brali sestavke v stilu Igorja, Silvestra, Janeza, Gregorja, Dejana in drugih prej naštetih prvoborcev velikega preobrata, potem raje ne rinite v tale naš pluralizem samoupravnih interesov. Saj veste, vsaka navidezno demokratična družba potrebuje vsaj en figov list …
Špricerjev Pepi
