Naša svobodnjaška vlada bi rada sprejela zakon o evtanaziji. Da bi torej lahko odvzeli življenje bolniku oziroma človeku, ki bi se odločil, da noče več živeti.
A temu nasprotujejo zdravniki, ki trdijo, da je evtanazija le umor. In ker naj bi evtanazijo izvrševali v glavnem zdravniki, je to v nasprotju s starogrško, Hipokratovo zdravniško prisego, ki velja še danes, da se mora zdravnik boriti za človekovo življenje, tudi če pred njegovimi očmi umira in mu ni več pomoči. Navsezadnje ima vlada prav, kajti najhujša bolezen, ki doleti človeka, je prav življenje, kajti življenja po doslej znanih podatkih še nihče ni preživel.
No, tu se je treba opravičiti kristjanom, ki verujejo, da je Jezus vstal od mrtvih in da bomo po smrti vsi spet živeli v raju ali v peklu. Ker pa svobodnjaki in njim podobni naprednjaki ne verjamejo v krščanski nauk, se odločajo za evtanazijo, čeprav tudi s predčasno usmrtitvijo ljudi pošiljajo v morebitni raj ali pekel. No, po krščanskem nauku pa se tisti, ki človeku odvzamejo življenje, zagotovo po svoji smrti znajdejo v peklu. Zato bi morala svobodnjaška vlada vsem zdravnikom, ki nasprotujejo evtanaziji, odvzeti zdravniško licenco, ker so preveč krščanski.
Ampak če naši zdravniki nočejo evtanazirati svojih bolnikov, potem bodo morali svobodnjaki najti kakšne druge profesionalce, ki jim je evtanazija blizu. To pa je v Sloveniji dokaj preprosto, kajti prav te dni praznujemo praznik narodnoosvobodilnega boja, v katerem so takratni svobodnjaki evtanazirali (takrat so rekli likvidirali) več deset tisoč Slovencev. Pa tem likvidirancem za smrt ni bilo treba prositi. Zadostovalo je, da so bili domobranci.
Zato bi lahko današnji privrženci evtanazije ubrali podobno pot. Slovencev, ki bi se še danes imenovali domobranci, sicer ni več, zato pa je vse več tistih, ki branijo svoj dom oziroma imetje. Naj spomnimo le na kmete, ki protestirajo, ker se brez njihovega dovoljenja gradi ljubljanski drekovod čez pitno vodo kar po njihovih njivah. Še laže kot sodobne domobrance pa bi oblast lahko našla moderne likvidatorje, evtanazatorje torej. Le kdo bi se upiral temu, da bi bil kot morilec dobro plačan in bil hkrati razglašen za narodnega heroja, ki bi ga po smrti pokopali z vojaškimi častmi.
Bogo Sajovic
