Razlika med Hitlerjevim Dachauom in Macesnovo gorico Hišnikovega Mačka je predvsem v trajanju: Nacisti so morili in mučili svoje žrtve samo ducat let, slovenski komunisti pa štirikrat dlje.
Še dodatna in nič manj pomembna značilnost: prenekatere nemške fašistične kriminalce smo vsaj deloma kaznovali, njihove slovenske komunistične dvojnike pa smo nagradili s spomeniki. Obe ničprida skupini sta se razglašali za desničarje ali levičarje samo pavšalno: obojim je šlo izključno za to, da si nasilno prilastjo oblast in brezmejno kradejo ter morijo vse, ki bi jim utegnili ugovarjati. Obe bandi so vodili analfabeti brez vsakršne izobrazbe: od tod njihova odsotnost vsakršne morale. Žal je obema uspelo: Švabi so se znebili judovskih poslovnih tekmecev, Hišnikova perjad pa kraljuje v parlamentu: njihovi pobiti nasprotniki pač nimajo volilne pravice. Vest jih ne peče, saj česa podobnega niti nimajo.
Narobe svet: Maček ubije Leva
Hišnikovemu Mačku so Macesnovo šrango držali Ne-Stanovnik, Stane Zofa-Kavč, Francova Buča, Ahacev Pir-Jedec, Riba Mitjič, Rota Zdenič, Zemlje-Nič, akademiki zapiti Tloris Kidrič, Mačkov svak Kradelj, Zwiti Franc s potomstvom in podobne zgage z ljubljanske aleje herojev. Novembra 1943 je Rupnikov Lev sredi vojne trudoma izposloval dodatek »Slovenska« k naši Akademiji znanosti in umetnosti: zato ga je Maček fental in v taisto akademijo z mastnimi apanažami spravil svojega polpismenega svaka Kradelja, ki univerze ni nikoli videl od znotraj. Ta politika se do dandanes zvezno nadaljuje pod taktirko Zaštihane Skale in njegovega oprode Vinopivca.
Ko mu je šlo za nohte, se je Hitler urno fental v svojem berlinskem bunkerju skupaj z družico. Danes, ko Udbo čaka dolgo odlašani Macesnov Kol Sramu, za katerega ga bo v Dobu privezal mučeni zlorabljani slovenski narod, se po ljubljanskih kuloarjih šušlja, da se debelušček pripravlja na samomor v svojem murgelskem bunkerju z družino vred. Da bi se izognili neljubim zdraham, kaže Udbo pravočasno spraviti za dobske zapahe: ker je tam huda gneča, moramo Ribiča Igorja poslati na začasen dopust v Hišnikove Murgle, saj je Igorjeva krivda v primerjavi z zločini Udbe samo Mačji kašelj. Hišnik se je svojim mučenim, z dinamiti razmesarjenim žrtvam resda opravičil: Hišnikov dvojnik Hitler pa morda še ne. Seveda ne gre posploševati: kitajski komunisti utegnejo biti precej bolj človeški od naših krvnikov, saj se zavedajo, kakšna kazen čaka Hišnika sedaj, ko smo ga dobili in flagranti izza Macesnov. Ker tam ni uspel ubiti Janševega očeta, se je sklenil maščevati sinu z nameščenimi aferami JBTZ-Depala vas-Patria: vsakokrat znova mu je spodletelo. Kdor drugemu koplje jamo pod Macesni, sam vanjo pade v Murglah.
Ponemčeni Kočevarji so vedeli
V Brežice in Krško pregnane Kočevarje bi Hišnikov Maček zlahka vrnil na pusto in prazno Kočevsko, saj so bili pristni Slovenci, ponemčeni samo zavoljo švabskega mostu proti Jadranu. Pa ni: preveč dobro so poznali teren okoli morišč, da bi lahko držali jezik za zobmi. Zato jih je Maček kot nacistične državljane izgnal v Vetrinj: za pobijanje je imel dovolj drugih nedolžnih žrtev. Na Kočevsko je naselil tujce, najraje kar muslimane in one, ki so dovolj pridno pobijali zanj. Polpismen kot je bil, si je tamkajšnji Mačkovnik uredil tako, da na vodilne kočevske politične položaje ni spustil nikogar, ki bi imel opravljeno maturo: vladavino faliranih je vzdrževal, vse dokler ni bilo mogoče kupiti prebitih akademskih naslovov.
Romi so videli
Romi so ostali domala edini avtohtoni prebivalci Kočevske. Nema priča dejstva, da so pod macesne metali žrtve še desetletja po vojni. Trupla so sproti zaminirali: vrhnja plast kosti je seveda novejšega datuma. Podobno so zadnjo lokalno cerkev Presvetlega imena Jezusovega skupaj z imenitnim križevim potom Mačkovi Hišniki minirali v Ajblju 18. 6. 1956 kot darilo za Hišnikov 15. rojstni dan: le oltarno sliko so shranili v kočevskem župnišču po posredovanju dolgovaškega župnika Goloba. V Moravi je družina poslanca SDS ekonomista Bogomirja Špiletiča (1961, Morava 1936–2013) posebej dan in noč stražila domačo kapelo. Lokalne zvedave kočevske Rome sta Mačkov Hišnik in SD policijski posranec Predragi Nić Bako zatorej neusmiljeno preganjala: daleč od blagodejne usode prekmurskih Romov.
Ekološka katastrofa
S stotinami tisočev gnijočih trupel je Hišnikov Maček zastrupil lokalno kraško podtalnico vse do porečij Kolpe in Krke še bolj kot Prebilov eksplodirani Melaplin: zamašena brezna so dolgo sprožala smrdljive poplave reke Rinže. Ker je bila velika večina na novo naseljenih prebivalcev preverjenih udbovskih morilcev, nihče ni čveknil ne bev ne mev: ali pa ga je vzela Macesnova noč.
Prve iskre upanja: Prevara v Krenu za peskovnik novodobnega kneza Matije Mačka
Podpisani Američani smo o kočevsko-goteniških grozodejstvih pisali že v prvih številkah Demokracije leta 1990. Edvard Kocbek je v Strahu in pogumu globoko občuteno opisal nastajanje slovenske oblasti med črmošnjiško-poljanskimi Kočevarji, vključno z Mačkovim begom krvavih nog v napol obutih škornjih in izgubljenim E. Kradeljem brez očal med roško ofenzivo. Po laški kapitulaciji je oktobra 1943 nekdanje središče nemškega otoka med Slovenci v Kočevju redilo najvišje predstavnike slovenske oblasti. Ne glede na krivdo in greh turjaškega kneza ali Mannschaftsführerja Wilhelma Lampetra Kočevarji v Maček-Kradeljevem peskovniku osvoboditve nikakor ne bi preživeli kot samostojna ali celo drugače misleča skupnost v svoji 600-letni kranjski domovini. Temo samoupravljanja so lahko preživeli le posamični Kočevarji, ki so bili Mačku tu in tam ponekod na Črmošnjiško-Poljanskem celo prirasli k srcu, denimo gostilničarji Grili iz Kočevskih Poljan. Za večinski kočevski živelj pa ni bilo druge rešitve razen brezglavega bega pred jurišem komunistov z noži med zobmi. Nemški in slovenski -isti so družno zapečatili usodo Kočevarjev, ki kot narod(nost) niso znali postati isti ne Slovencem ne Nemcem. Seveda pa zgodovine Kočevarjev s tem še zdaleč ni konec, saj so prav oni edini oprijemljivi zametek bodoče nemške manjšine v slovenskem parlamentu.
Piko na i je postavil polstoletni Mačkov peskovnik z dobrim zaslužkom in dvojnim štetjem let za hitro upokojitev kot nagrado za molčečnost: Maček je svojim paznikom sprva omogočal življenje pri domači družini zgolj ob koncih tedna.
Nakar je osilniški kipar Stane Jarm opremil cerkve v Novi Gorici, Kočevski Reki, prekmurski Zgornji Bistrici in Škofji Loki; leta 1998 je s pomočjo ponemčenih Kočevarjev izdelal Križev pot Slovencev v Kočevskem rogu: okrasil je razdaljo 1200 m smeri Željne–Jama pod Krenom. Vsaka od postaj je samostojna kapelica in hkrati izraz Jarmovega umetniškega ganotja. Stane je v Marijinem domu, prelevljenem v kočevsko občinsko središče, dejal: »Postavite me za poklicnega občinskega umetnika.« Nepismeni Hišnikovi občinarji so se čudili: »Stane, pa saj poklicno itak učiš otroke v osnovni šoli!« Seveda se je moj soimenjak obrnil na peti: »Iz te moke ne bo kruha,« mi je rekel. Mačkovi velmožje se pač na umetnost zastopijo kot zajec na boben.
Zavoljo Hišnikovega sprenevedanja je Jarmov Kren sprva obveljal za grobišče slovenskih domobrancev namesto minirane Macesnove gorice in z jezerom zalitega kočevskega rudnika.
Kako kaznovati Hišnikove podrepnike
Najprej kaže Hišnika s sodelavci vred v macesnovih kočijah odpeljati k Macesnovi gorici, ki so jo tako dolgo skrivali in se sprenevedali v nedogled. Morda se bo le pokesal?
Morilski Maček je pohrustal Leva
Sredi komunističnega napeva
Šrango mu je držal Kradelj svak
V lopovščinah prav enak
Taisti enako zverižen spak
Kradljivi dolgokrak
Pošteni župan se zdaj z andrhtjo išče
Voli ga, da dobil boš pečeno pišče!
Župana z macesnom po riti
Da bodo grobovi na Žalah odkriti
Hišnikov Maček je oplel
Beži domov dokler si še cel!
Propadel je levičarski bordel
Vsi vemo kako je Edi Kradel?
Ta dvojica več oseb je zmlela,
kot je četrtina njunega naroda štela!
Svetovni rekord je bil to
Presežen zlahka ta ne bo!
