Šel je Toni zopet mimo popa
nonšalantno kot mogočnež vaški,
v drži svoji znani nastopaški
gledal se, kako se v slavi kopa.
Je izšel iz sence namreč Toni,
ni več zdaj zasenčen od soseda,
se v zrcalo Toni odtlej gleda,
je napihnjen, kakor so baloni.
Šel je Toni mimo popa skratka,
ga pozdravil je na moč uslužno,
res da »naš« ni pop, a vendar družno
pot tlakuje se obema gladka.
Pa ni pop bil več tako prijazen,
mu pokazal je na neko listo,
kjer je Toni navzdol zdrsnil čisto,
prostor pa njegov ostal je prazen.
Kaj hudiča, pop, se zdaj dogaja,
skoraj bi se Toni nanj pridušal,
zadržati vendar se poskušal
je potem, čeprav mu že uhaja.
Točk izgubil si kar polovico,
nisi, Toni, zanimiv za popa,
ni odprtih vrat, tja ni ti vstopa,
v drugo cerkev, slišiš to resnico?
Si preskočil, Toni, svojo vero
si zamenjal, senco si zapustil,
v vidno krivoverstvo si se spustil,
silno si nakopal si zamero.
Zdaj le moleduj pri popu, Toni,
rekli so sosedje privoščljivo,
vera ni igrača, posmehljivo
pa smejé na drugi strani oni.
