Ragelj je več vrst bilo vseskozi,
nekaterih sploh ni opaziti,
morajo zato glasnejše biti
in podobne karseda nevrozi.
Taka ropotulja oglasila
se je znova pod večer, jezljala,
kakšen svet je, na vso moč zijala,
da krivica se ji je godila.
Ni opazna, pa hotela biti
bi seveda, saj zavist jo daje,
da z njo se opravi kar igraje,
česar ni pred svetom moč ji skriti.
Da komunikacija jo žuli,
vidi se in sliši, preden zine,
se zaznava vse to iz daljine,
da en sam kompleks iz raglje tuli.
Sem moderna in se me napada,
sem sodobna, glejte, sem opazna,
na vso moč kriči, da bolj porazna
še je stvar, ki žal je ne obvlada.
Je moderna, antikapitalska,
pa se vsak ob tem le posmehuje,
češ, hinavščino, glej, zanikuje,
misli mar, da družba smo butalska?
Kot da bi pretvarjala se šunka,
da brezmesna je kot zelenjava,
jasno je pri tem, da pristna, prava
dela se zgolj norca kmečka bunka.
