Te dni ob jezéru bliz´ Triglava
naj bi zbrali se, tokrat drugačni,
ne pogoltni, ne dobičkov lačni,
taki le, ki ni jim važna slava.
Vse te tja k jezéru je povabil
ptič jezérski, alohtona ptica,
znana ki po tem je, da zgolj žica,
ta na limance bi rad jih zvabil.
Koga že? Mar nismo pravkar rekli,
Take, ki so vsi drugačne baže,
za katere misli, da premaže
zlahka jim oči, bi ne utekli.
Ptič jezerski, mali zajedalec,
na velike ki se spravlja plene,
ptič, ki ne pozna nobene cene,
se predstavi jim kot darovalec.
Glejte, daroval sem malo zrna,
sem obužec, vendar vsem pomagam,
kolikor le morem, ne omagam
da pod težo, so vremena črna.
Vi ste tisti, ki bi darovali
več lahko od mene za uboge,
vse v imenu bratstva in pa sloge,
vse premalo ste doslej še dali.
Gledajo povabljeni k jezéru,
eden pa pove mu, kar pritiče
zajedalcu, dela ki iz piče
norca se, in njega cvetoberu.
Še pove, pribije enkrat eno,
piče si doslej preveč dobival,
tebi, ptič, se pač ne bom odzival,
na agendo lepil se zeleno.
Slišal ko je ptič to, sam zeleno
barvo je dobil po perju, v lica,
deloval kot spražena je ptica,
kadar je preveč naelektreno.
