V Palomárju, ki je kraj fiktiven,
tole se je vrsto let godilo,
mesec vsak prišlo je nakazilo
v vrtec, v nov projekt inovativen.
La Paloma ali Hiša sonca,
kot ime so vrtca priredili,
je prejemal, kar so namenili
od začetka mu pa vse do konca.
Od Palominih brisač, papirja,
vse prišlo iz istega je vira,
energetskega, se ve, podpira
kdo in kaj in kam se stvar usmerja.
V palomarskem vrtcu je mladiča
svojega vsem znani tič parkiral,
in potem iz javnega doniral,
da vzgoji se v dobrega ga ptiča.
In ker brez ljubezni materinske
vzgoje ni, še to si je izmislil,
da samičko svojo je potisnil
v vlogo vodje firme te družinske.
Sraka to bila je, boste rekli,
ta le jemlje drugim, svojim daje,
a premislite še enkrat raje,
bi pri sraki gladko se opekli.
Kukavica, v gnezda ta podtika
svoja jajca, da ji jih vzgojijo.
Nak, že vrabci vendar žvrgolijo,
da bila je druga ptičja klika.
Vrana kajpada, ta ne izkljuje
zenice očesa drugi vrani,
lastne do poslednje ure brani,
vzame vse si, kar le potrebuje.
Ni ne sraka in ne kukavica,
še manj vrana, vam res ne potegne?
Tista vsakič kot da vam pobegne,
ki predstavljena je v tejle zgodbi ptica.
Tole res pretežka je uganka,
naj pomagamo, da je samica
po naključju mati golobica,
kdo pa tič, ostane naj neznanka.
