Šolar Robi rad se je šopiril,
kot da gnezdo ptičje bi razdiral,
ko je odgovarjal, vse nadiral
je po vrsti in navzdol jih meril.
Je na naši šola prva klasa,
rekli v zbornici so, ga krepimo,
bildamo, prvaka da dobimo,
ki se pravi mu posebna rasa.
Na medšolsko šel bo tekmovanje,
a skrbi nas, kaj če ne odreže
se kakor doma, saj tam bo teže,
ker bo treba pokazati znanje.
Grem na kviz, jim Robi je zabrusil,
a le tja, kjer prej dobim vprašanja
in v ušesu vse mi prav odzvanja,
tam se bom res brez težav preskusil.
Šel je tja, vprašanja vsa zanikal,
nekaj mulil o integriteti,
gledali so zbrani prizadeti,
kakšno še neumnost bo naštrikal.
Vem, kaj boste tokrat me vprašali,
butnil vnovič je, poznam vprašanje,
je odgovor ne, pretežko stanje,
da sotekmovalci so zijali.
Ko se piflal je, je vse zamešal,
vsa vprašanja Robi je pobrkal,
se potem po sivi glavi trkal,
pravi ker odgovor je pogrešal.
Zdrs je to zgolj, rekli pedagogi
so prizanesljivo, priden Robi,
drugič pa na takšni skušnji, probi
bolje da te ni v nobeni vlogi.
