Na jesenu se je izvalila,
na drevesu, v domovini naši,
pod planinami bila na paši,
tu vzletela ptička drobna mila.
Pasla se je ptička, žvrgolela,
ko pa je nekoliko dorasla,
ji dovolj je paše, tu napasla
sem se že, začivkala je smela.
Nisem izpod tega jaz podnebja,
jesen me ovira, to vejevje,
drugo mi je bolj povšeči drevje,
tukajšnja me klima razoseblja.
V druge ptice perje se odenem,
vrh glavé prekrijem se docela,
lepega je dne zažvrgolela,
se uvoženega s tem oklenem.
Za uvoz zdaj ptičji bom skrbela,
čim več takih pride naju v deželo,
čivkala je ptičica veselo,
pridite, tu jela je brez dela.
Integracija po naši meri,
spuščala je ptica takšne klice,
naj se vidi, da smo rajske ptice
in gorje, kdor se nam izneveri.
V gnezdo se vselimo že postlano,
ki golob miru nam ga ponudi,
ptič selivec, nič več se ne múdi,
ni skrbi za gnezdo, ne za hrano.
Gibal se boš karseda svobodno,
krmil te golob bo prav izdatno,
ti pa boš svoboden ves, potratno
se redil in zlasti širil plodno.
Skratka tu izdatno boš podpiran,
v golobnjaku zate bo obilje,
slednjič boš dosegel prav vse cilje,
še golob bo vate integriran.
