Proti strankam pupa se ozira,
na ob cestnem kamnu ko poseda,
pravi, je demokracija beda,
in mimoidoče tam nadira.
Neposredna zgolj demokracija
zanjo je, tako nam zatrjuje,
a skrivaj za stranko pogleduje,
ali vendar kakšna k njej zavija.
Le za neposredno, za sestanke
je direktne buta odcvetela,
zdaj ko samcata je obsedela,
je za socializem, ne za stranke.
Stranke namreč same so barabe,
zanjo prav nobena se ne zmeni,
pa čeprav zastonj je, vse poceni,
izogibajo se pač zlorabe.
Jim tako močno zato zameri,
da nekdanje čase objokuje,
stranke vsa togotna obtožuje,
da prav vsaka njej se izneveri.
Bi zamenjala jih vse po vrsti,
stranke namreč, rekla jim adijo,
mar ji je za vso demokracijo,
v pest so stisnili se njeni prsti.
V pest, minule čase s tem pozdravlja,
bede zdajšnje so ji stranke krive,
ker pač ne prenašajo je žive,
ker njen čas očitno se poslavlja.
