Glede na to, kaj vse se je decembra sedaj že lanskega leta Gospodovega dogajalo v cerkvenih vrstah, sem se spomnil, kako sem kot praktikant v začetku osemdesetih let sodeloval pri »vrbovanju« enega od klerikov, ki je bil malo preveč poskočen. No, pač revež ni sam kriv, ker je bil po naravi takšen, bil je pač velik ljubitelj deklet in se mu je zgodilo, da se je pregrešil.
No, nič takega, ampak predpisi so predpisi, pa čeprav cerkveni in čeprav je bila Cerkev že takrat ločena od države. In smo ga povabili na pogovor in mu pojasnili, da vemo za njegove grehe in da bo moral hočeš nočeš sodelovati z nami (SDV), če si želi, da zadeva ostane zamolčana. Sicer bo videl vraga, bodo vsi cajtungi pisali o njem. In je revež seveda takoj podpisal, da bo sodeloval z nami. In tudi vzorno sodeloval, saj je to s svojim podpisom tudi obljubil.
Mi, vzorni otroci socializma, si s tovrstnimi moralnimi prekrški nismo belili glave, ampak smo pa radi malo »pošlatali« koga, ki je bil službeno zavezan k določenim normam obnašanja, pa četudi je to celibat. Še raje pa smo imeli tiste, ki so grešili z osebami istega spola, saj je bilo to kaznivo tudi po tedanjih socialističnih zakonih, kar je seveda motilo predvsem partijski podmladek, ki si je prizadeval dekriminalizirati istospolno usmerjenost. In zakaj smo imeli ravno pe*re najraje? Ker so bili bolj pohlevni od tistih klasičnih grešnikov. No, pa tudi tisti niso bili od muh, sploh če smo jih zasačili v odnosu s kakšno poročeno žensko. In je tudi ona, grešnica, morala sodelovati z nami. Ali ji je kot sostorilec dal odvezo ali ne, tega ne vem. Je bilo pa menda že takrat to dejanje, s katerim se je lahko marsikdo izobčil iz Cerkve. In če je njegov šef (škof ordinarij) kaj težil, smo na pogovor poklicali tudi njega in mu razložili, naj ne skrbi preveč, da imamo »mi, komunisti« vse pod kontrolo. In da imamo vse njegove »na broju«. Tako da boste vedeli, zakaj je v Leljakovih bukvah toliko imen grešnih klerikov.
No, saj ni bilo tako hudo, kot se sliši. Namreč, v drugi polovici osemdesetih let je namreč predsednik republiške Socialistične zveze delovnega ljudstva (družbeno-politične organizacije, ki smo jo takrat poznali po celi Jugoslaviji, razen v Črni gori) tov. Jože Smole javno voščil vesel božič. Beograjska elita je seveda spustila rilec do tal, češ tako se nismo dogovorili, slovensko ljudstvo pa je začelo ugibati: Aha, saj morda pa ta naš rdeči režim vseeno ni tako ateističen, kot je sprva kazalo. Tovarišu Smoletu so dali nadimek »Božiček«, ampak v možiclja z belo brado in rdeči obleki ga vseeno niso napravili, ker bi s tem kljub rdeči barvi propagiral zahodnjaško dekadenco ter kapitalizem. Pa še Dedek Mraz bi se znašel v nevarnosti, saj bi dobil konkurenta. Že tako ali tako ga je ogrožal Miklavž, ki je leta 1988 dobil celo prostor za javno nastopanje. Kljub upiranju tovarišice ljubljanske županje Nuše Kerševan so namreč krščanski izobraženci organizirali javno miklavževanje, pri čemer je moža v škofovski upravi upodobil igralec Boris Kralj, medtem ko je bila Svetlana Makarovič parkelj. In je izvedla odličen performans. Vseeno pa smo morali mi, uslužbenci državne varnosti, še naprej čuvati klerike pred njihovo preveč divjo naravo, ki bi lahko dobila politične razsežnosti. Sredi osemdesetih smo namreč morali študirati priročnik, ki ga je izdal tedanji republiški sekretar za notranje zadeve tov. Tomaž Ertl, sicer Jeseničan in vzoren učenec tov. Ivana Mačka-Matije. Torej, ves čas je bila potrebna budnost, kajti zlasti notranji sovražnik ne počiva in nič nas ne sme presenetiti.
Ko pa je primež naše SDV nad črno RKC malo popustil, so ga pa začeli srati. In še danes ne vem, kako se je »general« Rupnik izognil našim krempljem in toliko časa skrival. Sem spraševal naše kolege, če ga je kdo imel v obravnavi ali če je sodeloval z nami. Pa nihče nič ne ve. Ni ga v nobenem arhivu. Kljub pomenljivemu priimku, ki me spominja na tistega slavnega domobranskega generala. So torej naši agenti slabo opravili nalogo in se jim je izmuznil? Zdaj pa res ne vem, ali bom moral Svetlano izprašati, kaj je vedela (več od nas), da je leta 2000 zavrnila Prešernovo nagrado. Da je ni slučajno v devetdesetih letih priklenil za radiator? Ugibam pač. Ker o Fotopubu zadnje dva meseca nisem slišal ničesar, nekdanja »tankštelunga« na centralni strani Tivolske je videti opuščena…
Špricerjev Pepi
