foto: posnetek zaslona

Bil holodomor je, dejstvo znano,

treba ga je le še potrditi,

se o njem zadosti poučiti,

je tako bilo izglasovano.

 

Lakota, umor, pomen je jasen

tudi temu, kdor ni poznavalec,

a če dlake v jajcu je iskalec,

tam bo, kjer ni treba, najbolj glasen.

 

»Gladomor se reče, mar tako ni?

Vsaj pri nas doma, v domači hiši,«

rekel Milči je, slabo ki sliši,

»naj z imenom tem se uzakoni.«

 

Nemec bi mu rekel spet drugače,

ne po nemško, internacionalno

naj zvenelo bi, bolj teatralno,

s sceno čisto prazne ruske dače.

 

Klemens pa, iz španovije iste,

vtakne v jezikovno se debato

z molkom, torej čisto nič možato,

pač značilno za karieriste.

 

Stisne Nemec rep in Klemens tudi,

gresta brž domov, ker je vprašanje

muka za nevednost, za neznanje,

se s pomenom le še Milči trudi.

 

Poimenovati ker stvar mora,

da korektno bo povsem zvenela,

reče, ko obriše pot si s čela:

»bi ime ji dal holobomora.«