Pred nekaj tedni sem na Faktorju poslušal debato med Boštjanom Turkom in Romanom Vodebom, ali sta bila Tito in Josip Broz ista oseba.
Turk je med drugim trdil, da je bil Josip Broz menda na nekem posnetku za dvajset centimetrov višji od Tita, Vodeb pa mu je oporekal, ker naj bi bil Tito stal na pručki. Če se ustavim pri tem, bi od povojnih slaviteljev Tita pričakoval, da bi našli omenjeno pručko in jo slavili kot kristjani slavijo božanske relikvije. No, omenjene pručke danes ni lahko najti, ampak Titovi častitelji tudi ne vedo (ali ne povedo), kje je Titova noga, ki so mu jo amputirali tik pred smrtjo v ljubljanski bolnišnici. Za ta artefakt sem takrat, ko je ljubljanski župan Zoran Janković hotel cesto, ki bi vodila v njegov stožiški stadion, poimenovati Titova cesta, predlagal ustrezno mesto. Ta noga bi sodila tja, saj tam igrajo tudi nogomet. A o tej nogi bi lahko povedali zdravniki, ki so mu jo odrezali, vsaj to, kam so jo zavrgli, čeprav mislim, da jo nekdo še hrani, kajti taka relikvija je lahko zelo vredna. Finančno in politično.
No, omenjena govorca se tudi nista strinjala, koliko sorodnikov je Josip Broz imel, ko je vodil SFRJ, tudi o bojda ranjenih prstih na Brozovi roki si nista bila enotna. Žal pa nista omenila, da je bil menda Tito dober pianist, kar bi dokazovalo, da Tito ni bil Josip Broz, ki je bil podpovprečen ključavničar. Nista pa omenila, da Tito ni znal slovensko, čeprav je bila Brozova mama Slovenka in je z njim govorila slovensko. In otroci si materni jezik zapomnijo za večno.
No, morda pa je govoril kakšno slovensko-hrvaško narečje. Ampak ko je Tito imel leta 1944 govor pred beograjsko množico, so ljudje spraševali, kdo je ta Rus.
Sicer pa je sam Tito v neki TV-oddaji povedal, da mu je njegov ded (materin oče), ko je bil pri njem, ukazal, naj nekaj naredi. In ker ga ni razumel, ga je potem ded ozmerjal z »Marš ti pankrt!« Očitno takrat še ni vedel, da na Slovenskem pankrt pomeni nezakonski. In ker je bila Brozova mati nekaj časa služkinja pri nekem avstrijskem bogatašu, bi torej Tito bil nezakonski sin tega Avstrijca. In nemara se je tam naučil igrati klavir in se naučil še nekaj jezikov, pa ravnanja s sabljo, kar smo potem opevali, ko je postal maršal, na slovenščino pa je pozabil.
Sicer pa je po nekaterih izjavah Josip Broz kot avstrijski vojak padel na srbski oziroma ruski fronti v prvi svetovni vojni, kar bi se dalo preveriti v dunajskem vojaškem arhivu. Zato predlagam Turku in Vodebu, naj obiščeta Dunaj, kjer takih podatkov tamkajšnji arhivi zagotovo ne skrivajo tako kot pri nas.
Bogo Sajovic
