Ga poznamo, saj propagandist je,
borec proti vsaki tiraniji,
ki pojavlja se v demokraciji
kot rumeno že spomladi listje.
Kličejo ga po domače Saša,
se Nulajev piše po očetu,
znan kot Hlinkovič je fant po svetu,
s tem imenom se prav rad ponaša.
Torej Saša Hlinkovič Nulajev,
vidno ruskega je sin obzorja,
del je propagandnega motorja,
borec zoper vrste neznačajev.
Vlada da diktatorska je, pravi,
Saša zoper njo podpise zbira,
ata Hlinka ga pri tem podpira,
ker da so nazori fanta zdravi.
Proti agresiji fant nastopa,
glavni se na Trgu vidi rdečem,
v boju svojem besnem, hrepenečem
s četico treh, štirih se prestopa.
Proti tiraniji, agresiji
vpije Saša, sam da strmoglavil
bo režim, ta petek ga obglavil,
vedno bolj je glasen v agoniji.
Reče policaj mu: »Zdravstvuj, Saša,
očka mi pozdravi, manj razgrajaj,
nam izpod kontrole ne uhajaj,
saj veš, kdo in kaj oblast je naša.«
»Ne, tovariš, našo pač podpiram,
druga mi oblast je trn v peti,
pri sosedih besi so zakleti,
proti njim seveda protestiram.
In še hujši so bolj na zahodu,
kjer so Alpe, morje je Jadransko,
tam podnebje strašno je, tiransko,
ne, tovariš, tu pri nas na vzhodu.«
»Priden, Saša,« zdaj mu salutira
policaj, »pa očka mi pozdravi.«
Kdo da je, pri stvari kdo ni pravi,
ve organ in dalje odmaršira.
