»Enigma Tito« je zagotovo ena najbolj privlačnih skrivnosti prebivalcev nekdanjih jugoslovanskih republik. Že več kot štirideset let se namreč vrstijo ugibanja po časopisih, ali je bil jugoslovanski diktator res pravi Josip Broz iz Kumrovca ali pa so Rusi nastavili dvojnika. Prav tako kroži veliko teorij o tem, kdaj je Tito v resnici umrl, vendar se doslej še nobena ni izkazala za realno.
Očitno pa temu ne bo več tako. Iz ZDA namreč prihajajo vesti, da je znani žvižgač Edward Snowden do ameriškega novinarja Jeremyja Shahilla dostavil dokumente, ki se nanašajo na do sedaj strogo tajne zaznamke, ki jih je v letih 1979 in 1980 zbirala CIA z območja tedanje Jugoslavije, zlasti v povezavi s smrtjo Josipa Broza-Tita. Ti zaznamki namreč potrjujejo, da je Tito umrl že pet dni po zadnjem sprejemu v ljubljanski klinični center, to je 15. februarja 1980. Samo dva dni prej je jugoslovanska javnost prvič izvedela, kako resno je zdravstveno stanje jugoslovanskega predsednika. Dokumenti CIA vsebujejo tudi zaznamek, da je tisti dan (13. februarja) Tita na njegovo izrecno željo, vendar v strogi tajnosti obiskal katoliški duhovnik (ime ni navedeno) in Titu podelil poslednje zakramente. Tisti dan so ljudje v paniki dvignili na bankah za okoli 400 milijonov dolarjev gotovine, kar je še poslabšalo do tedaj nezavidljiv gospodarski položaj Jugoslavije, kjer je vlado vodil nezanesljivi Črnogorec Veselin Đuranović. Decembra 1979 je v Karađorđevem na posebnem sestanku vodja slovenske partije France Popit od Tita zahteval, naj Đuranovića razreši, sicer bo prišlo do gospodarskega kolapsa, vendar ga oslabeli maršal ni hotel poslušati.
Umrl je štiri mesece »prehitro«
Kakorkoli že, CIA kot čas resnične Titove smrti navaja 15. februar 1980 (natanko ob 6:53), vendar javnost za to nikoli ni izvedela. Zelo verjetno je, da je za ta čas Titove smrti vedela tudi KGB (vendar brez uradne potrditve), zanj je izvedela tudi izraelska tajna služba. Po pripovedovanju nekaterih katoliških duhovnikov je okoli 20. februarja 1980 na romanje v Sveto deželo odpotovala skupina slovenskih bogoslovcev, gostitelji pa so jim tam izrekali iskreno sožalje ob smrti predsednika in se čudili, kako da v SFRJ še nihče ne ve, da je Tito mrtev. Ko so prišli do ugotovitve, da Tito uradno še ni mrtev, so slovenskim romarjem zabičali, naj ob povratku v Jugoslavijo strogo molčijo o tem, kar so slišali, saj bi lahko v nasprotnem primeru prišlo do represalij.
Kot je zaznala CIA, je bil Tito pokopan v strogi tajnosti v noči s 17. na 18. februar 1980 nekje na območju vojaškega kompleksa na Metelkovi ulici v Ljubljani, kjer so bili v bližini vojaški zapori. Še zdaj naj bi obstajali kletni prostori ene od zgradb tedanjega kompleksa, ki so strogo zaprti in zavarovani. Za organizacijo pokopa je bil zadolžen Ivan Maček Matija, o pokopu pa so bili obveščeni le Titovi najožji sodelavci, vodstvu devetega armadnega območja s sedežem v Ljubljani pa so sporočili, da v kleti hranijo jedrsko orožje, ki ga je treba strogo zavarovati. Po 15. februarju so mediji lahko objavljali le fotografije in posnetke, narejene pred tem datumom, v sobo, kjer naj bi ležal maršal, pa ni smel nihče vstopiti. Zdravniški konzilij je bil dejansko odslovljen, lahko je sporočal le še lažne informacije za javnost. Ko so 4. maja 1980 objavili uradno novico o Titovi smrti, je nekaj dni kasneje sledil pogreb s krsto, v kateri je bila dejansko vreča peska. Krsto so položili v Hišo cvetja, kjer pa dejansko ni bilo Titovih posmrtnih ostankov.
Brežnjev je bil v začetku leta 1980 prenevaren
CIA je kasneje v analizah dogajanj tudi dognala, zakaj so resnični datum Titove smrti tako prikrivali. Razlog je bil v tem, da je Sovjetsko zvezo v tistem času vodil prav tako ostareli, a za Jugoslavijo zelo nevaren Leonid Iljič Brežnjev, ki je sicer umrl leta 1982, dve leti za Titom, vendar je bil februarja 1980 še dovolj vitalen za izvedbo reprize vdora sovjetskih čet v Češkoslovaško leta 1968, le da bi tokrat po njegovi doktrini čete zavarovale socializem v Jugoslaviji. Stane Dolanc, eden najtesnejših Titovih sodelavcev, je vedel, da bo treba pridobiti čas in oslabiti sovjetskega voditelja, ki je pozorno spremljal razmere v Jugoslaviji in čakal na pravo priložnost, da uporno državo, ki se je Stalinu uprla leta 1948, spet pridobi pod sovjetski vpliv. Brežnjeva naj bi tako kasneje močno oslabila skrivnostna nesreča z luksuznim rolls-royce-jem v Moskvi, nesreča pa naj bi bila zrežirana s strani jugoslovanske Udbe oziroma njenih dvojnih agentov v Moskvi, ki naj bi izkoriščali slabosti Brežnjeva – slednji je imel rad drage avtomobile in oboževal nočna popivanja. Ko se je s svojim pregrešno dragim avtomobilom zaletel v tovornjak, je informacija o tem dogodku takoj potovala v Jugoslavijo, tako da so lahko razglasili uradno Titovo smrt.
Titovega pogreba se je takrat sicer udeležil tudi Brežnjev, vendar je bil preslaboten za kakšno akcijo. Pa tudi razmere v tistem času niso bile prave. Akcijo bi lahko izvedel jeseni 1980, vendar je bil takrat že preveč oslabel zaradi kapi in nezdravega načina življenja (uspavalne tablete, alkohol, kajenje).
JLA bi lahko leta 1988 streljala na protestnike
Ali se Titovi posmrtni ostanki še vedno nahajajo v kletnih prostorih nekdanje vojašnice na Metelkovi, ni znano. Obstaja verjetnost, da so jih kasneje v tajnosti premestili na neznano lokacijo, morda tudi v Hišo cvetja. Dokumenti CIA med osebami, ki bi o tem vedele kaj več, omenjajo tudi Milana Kučana, ki je bil Mačkov tesen zaupnik in je verjetno kasneje prejel Mačkove osebne arhive z vsemi pomembnimi in strogo zaupnimi informacijami. Med pomembnimi zaznamki iz leta 1988 je namreč tudi tisti, da je vrh JLA zagrozil Kučanu, ki je bil tedaj vodja ZKS, da bo odgovarjal za to, če bodo protestniki, ki so podpirali zaprto četverico JBTZ, vdrli na območje vojaškega kompleksa na Metelkovi. V tistem času je JLA razporedila specialce, ki so z nabitimi puškami merili v skupino protestnikov, ki se je skušala približati vojašnico. Pravi razlog pa ni bil proces proti četverici, ampak ker bi lahko protestniki, če bi vdrli na to območje, po naključju našli Titove posmrtne ostanke. Prav zato je Stane Dolanc, takrat član jugoslovanskega predsedstva, Kučanu namignil, naj se ne igra z ognjem in naj pošlje miličnike na Metelkovo, saj morajo za vsako ceno preprečiti kontakt skupine protestnikov z vojašnico. Podobno zahtevo je na Kučana naslovil tudi glavni šef JLA v Ljubljani general Svetozar Višnjić, navaja CIA.
Pavel Tikveš
