Iz soseščine je, vseprisotna,
silno birokratska po naravi,
ko pa vidite obraz njen pravi,
je narava skoraj stvar drugotna.
Se postarala je, otopela,
ni, kar je bila pred desetletji,
zdaj kar vse hotela bi imeti,
in če nima, si bo mirno vzela.
Privabila v svoje stanovanje
mladcev je, da se jih tam že tare,
zlezli v dom so naše znanke stare,
vse storila bi z veseljem zanje.
Mladci tam so vedno drugi, novi,
znanka se kontaktov ne sramuje,
zaželeno vse je, kar je tuje,
najbolj tretjega sveta sinovi.
In sosedu tam na vzhodni strani,
ki grozi ji, célo jo ogroža,
pravi, naj jo le še trše boža,
pred nasiljem ona se ne brani.
Ko zapre ji pipico, brez plina
njeno stanovanje ko ostane
in ko manjka naši znanki hrane,
nič zato, cedi se dalje slina.
Do otrok je svojih silno skopa,
druga plat je to narave njene,
ne poznate starke te cenene?
Znanci vsi jo kličejo Evropa.
