V žalostnem orkestru policijskem
nujna je glasbil menjava skrajno,
saj so uporabljali jih vztrajno
v taktu in pa ob udarcu nizkem.
Takšna analiza se pojavi
kar naenkrat, prvi za odpad je
kajpak boben, mu sledi ozadje,
češ s tem se akustika popravi.
Je odrabljen spričo mnogih stiskov
in objemov, za odpis primeren,
takt da bo brez njega pravoveren,
sicer pa nobenih ni pritiskov.
Niso nanj pritiskali nikoli,
slišati ubrano je trobila,
je o tem celo spregovorila
Urša kakor papagajka v šoli.
Boben se bo raje sam umaknil,
zažgoleli so v orkestru ptiči,
bo odšel na stran in to pri priči,
se preveč s trobili je zataknil.
Mahnil je le eden, v bran postavil
se je bobnu, češ naj vendar vztraja,
vendar boben ve, kako izvaja
muzika se, kaj o tem bi pravil.
Bo pomahal boben policiji,
šel igrat na drugo prizorišče,
kjer Nataškin bend po novem išče
inštrument, ki bo sledil viziji.
A orkester bo odslej milina,
nič več se ne bo glasnó oglašal,
vsak bo inštrument ukaz prenašal,
ki se redno bo glasil: Tišina!
