Spet o takih, to boste dejali,
spet o problematičnih fakinih,
ki po lestvice se vzpnejo klinih,
ker so drugi pot jim tlakovali.
Se o takem zmenimo na kratko,
vedno bil izredni je slušatelj,
redko ga je videl predavatelj,
žvižgalo se je fantinu gladko.
Ure zgodovine je prešprical
kakor tudi druge še predmete,
nadoknadil ni snovi več vzete,
kajti stari v šolo je poklical.
Kot golobček fant je preletaval,
kar v življenju nujno bo, poučno,
res bilo ga gledati je mučno,
jasno vsem, da bo hudo zataval.
Še posebej se pri zgodovini
mu pozneje stvar je maščevala,
zanj nenehna mora je postala,
kot za ribo, ujeto na peščini.
Nekaj časa fant se je pretvarjal,
datume poljubno razmetaval,
mahal, ko med njimi naj bi plaval,
enega za drugim zgolj potvarjal.
Kar bilo zanj vredno ni spomina,
tega pa je itak preobilo,
tisto naj bi skrilo se, minilo,
v glavi se je večala plitvina.
Žrtve nepomembne so, sploh ni jih,
gizdalin za vojno ni se menil,
ob spominskem dnevu kar popenil,
ko v oči je zrl polomiji.
Se kar sam za žrtev je razglašal,
ko dopisno je izpit opravljal,
žrtve brez težav, počez odpravljal,
datume ukinjal in prenašal.
Ni mu mar bilo za vojne žrtve,
naš dopisnik blodil je v plitvini,
zanj, se ve, ne bo mar zgodovini,
že zdaj šteje ga med duše mrtve.
