foto: Demokracija

Pieteta da bila je vzela,

sliši, vidi se in je na dlani,

se ob njej sovražni govor hrani,

toliko na kratko zgodba cela.

 

Žrtve z levo roko zanikuje

vehementno se, potem pa stisne

rep med noge se, nič več ne pisne

tisti, ki spomin s tem zasmehuje.

 

Vprašaš se, kdo je dejansko žrtev,

ko za nerazumno gre početje,

kdo tako najeden in načet je,

kdo je pravzaprav ta, ki je mrtev?

 

Ob vsej pieteti do pokojnih

le sarkastično ugotoviti

je mogoče, saj ne da se skriti,

žrtve žive so, razmer plod vojnih.

 

Ta, spomin ki briše, ne zaveda

tega se, da žrtev je edina

in največja sam kot ostalina

prednikov zablod, človeška beda.

 

To, da po dveh nogah danes hodi,

pa samo naključje je veliko,

je ušel abortusu, zdaj s kliko

svojih o evtanaziji blodi.

 

Ponesrečen splav je, kar mori ga,

hkrati kandidat za umoritev,

trulega telesa odstranitev.

Pa spomin nanj? Saj že danes ni ga.