V svetu ptičev spet imajo krizo,
nenavadnega nič, kadar ptiča,
smo pri Hitchcocku bili že priča,
ad hoc naredijo za devizo.
Krize te oblike je pojavna
zdaj drugačna, širša, bolj nevarna.
ker je družba ptičja malomarna,
kriza je nič manj kakor ustavna.
Briga za ustavo ptičjo jato,
v svetu ptic velja naravno pravo,
kljuvajo vsevprek in za zabavo
poteptajo pravne akte v blato.
Saj ne rečem, vendar to norenje
ptičev je škodljivo za človeka,
blatenje z višine ko poteka,
ki mu sami pravijo prdenje.
So podelali se na sodišče,
v kepah blato nanj je deževalo,
manjkalo nazadnje je prav malo,
da sesuje se, le za prgišče.
Ni na čelu ptičje te zmešnjave
kakšna močna ptica in postavna,
tista, ki bi zdaj bila naj glavna,
zdi se kot plod genske zamenjave.
Kaj v načrtu božjem se zgodilo
z geni je, tu ključno je vprašanje,
odgovorno za to noro stanje
namreč sivo ptičje je strašilo.
Ptice pa le v krogu se vrtijo,
v levo zgolj, kar je hudo narobe,
navigacija je šla po gobe,
kot pri Hitchcocku samo norijo.
Kaj poreči ob tej ptičji drami
ta trenutek je, ko še poteka?
Prvega ko ptiča grom useka,
se ostali prizemljijo sami.
