To godi v deželi se prelepi,
nje lepot ne vidijo premnogi,
kajti prizadeti so, ubogi,
mnogi že od rojstva dalje slepi.
Slepcev je v deželi preobilo,
pravzaprav jim dedna je slepota,
takim kajpak vidna ni golota,
ni zaznavno njeno sporočilo.
Slepec sicer kdaj pa kdaj zaznava
vendar kaj, če je preveč svetleče,
vse preveč absurdno in kričeče,
a potem se naglo spet uspava.
Ker ne vidi, torej bolj posluša,
tisto najbolj, kar se mu servira,
kar predstave slepcu navigira
in slepote trdnost preizkuša.
Je prisluhnil ptiča žvrgolenju,
ki obljubil mu je vsemogoče,
da prinese vse mu, kar le hoče,
dá svobodo, konec bo trpljenju.
Je prisluhnil in zdaj si ponavlja,
da rasti ni cen, ker ni mu vidna,
in ravnanja še tako morbidna
poslušaje slepec naš pozdravlja.
Uresničeni da bodo cilji,
kolikor že niso, v to verjame,
ptičjega žgolenja ne dojame,
dalje globlje le v slepoto sili.
Zakrnelo je za vid čutilo,
da spregledal bi, res ni bojazni,
videl slepec naš ne bo golazni,
a občutil še kako slepilo.
