Speklo, zabolelo je levico,
kot da bi jo stresel sunek toka,
mehka je postala leva roka,
ko soočila se je z resnico.
Močno da macola je orodje
in da z njo se raje ne igrati,
da z macolo je pač treba znati,
ni to kakšen pleh in ne posodje.
Šla macola v delovno misijo
je na vzhod, po poti je sledila,
kakor se je prej dogovorila,
jasno ker imela je vizijo.
Ta macola vam beton prebija,
malta zanjo je najmanjša šala,
tisti, ki se mu je v roke dala,
z njeno pomočjo železo zvija.
Tisti prej so pot ji tlakovali,
ki dveh levih rok pač ne poznajo,
jasne ker načrte le imajo,
ti macoli traso so postlali.
Stresla se levica je ob misli,
kdo vihti macolo, kdo rokuje
z njo lahko in kdo le objokuje,
razkazuje vsem obraz svoj kisli.
Speklo je levico, zabolelo,
že ob misli, da nje ni tu zraven
in da svet okrogel je, ne raven,
kakor se ji je vseskozi zdelo.
Speklo, zabolelo je levico,
ker macola zanjo se ne meni,
pa če še tako jezi se, peni,
neizmerno vidi v tem krivico.
