Kjer se vidi spomenik Orjune,
njenega, kot pravijo tam, zloma,
sliši zdaj odmevanje se groma:
»Proletarske deca smo komune!«
»Smrt fašizmu, smrt Orjuni!« vpije
kvaziproletarec vehementno,
kaže zbranim s tem se transparentno,
ko zastavo rdečo v rokah vije.
»Biti hočemo le mi na vladi,
pa naj nas milijarde znova stane!«
nad oblast kriče osebek plane,
»to je, kar bi tu za stalno radi.«
Je občinski praznik, je parada?
Pa saj mimo je že prvi junij.
Snema mar se film o Orjuni?
Čudna atmosfera v kraju vlada.
Vlada vse dni v letu, ni problema,
ob prestopnih letih dan dodaten
je na voljo za nastop prevraten,
zlom lahko se celo leto snema.
Zlom Orjune stalno se praznuje,
ko minilo skoraj je stoletje,
kar očetov stari so očetje
tolkli se, kar praznik zaznamuje.
In boli še zdaj ta zlom Orjune,
saj se ve, kdo koga je nalomil,
kdo požgal rudarski dom, kdo zlomil
prekucuhe rdeče je komune.
Se zato oči z Orjuno maže,
vsakič kadar panika zavlada,
da je brez vsebine vsa parada,
še premalo da o tem se laže.
