Znanost ni še dala jim imena,
sami se prištevajo med hladne,
se razume, da med protivladne,
kul bila naj njihova bi scena.
Znanost jih bolj malo preučuje,
vidi na površni se že sliki,
štirje da osnovni so gradniki,
vzorce pa kopirajo da tuje.
Znanost z njimi malo se ukvarja,
ker ima jih za pojav bizaren,
naj benigen bil bi, nenevaren,
a razum nasprotno opozarja.
Pravi, da so derivat nečesa,
kar z razumom je v osnovi sprto,
radikalno v drugo smer odprto,
saj na zemlji pridiga nebesa.
Ta imajo že prav kmalu priti
in sad njihovega bodo dela,
prenovljena s tem bo družba cela,
le oblast bo treba prej dobiti.
Sem ugibal, so mar talibani,
džihadisti, kakšna druga veja?
Pamet pravo jim ime odreja,
to so po slovensko kulibani.
Joseph Whitehouse
STRIČEK DŽOU-BAJ-DÉN
Je prijazen, nasmejan možiček,
ki pred vrati v hišo vas sprejema,
v belo, in ki plašč z ramen vam snema,
bi Francozi rekli Lepi striček.
Je prijazen, telefon dviguje
in letalske lete pridno spremlja,
koliko zgubljenega ozemlja
danes je, v pogovorih sprašuje.
Je prijazen in močno dovzeten,
kje so telebani, ga zanima
in naprej poroča, da bo zima,
na način pocukrano prijeten.
Je prijazen, ves lebdi nad tlemi,
da ne veš, je pravi, je umeten,
zdi se ti docela popredmeten,
goste ko iz hiše ven pospremi.
Je prijazen, vse je zanj le vaja,
ni problema, vneto zatrjuje,
kaj bi vtikal se v težave tuje,
drža prav primerna za lakaja.
Je prijazen in z življenjem skrajno
svojim zadovoljen, kajti cilje
naj bi vse dosegel, zdaj v okrilje
bele hišice se spravi trajno.
Je prijazen, mu pogled ni raven,
striček Džou-Baj-Dén se imenuje,
ves čas anamnezo zanikuje,
da sindrom je vietnamski zaznaven.
