Sem po gozdu tihem se sprehajal,
je bilo spokojno in puščobno,
delovalo da je že turobno,
zvok koraka sem samo dohajal.
Je moteča že bila tišina,
vse normalno, vse preenostavno,
enolično, čisto nič pojavno,
kar zasliši pesem se – milina!
Ptičje petje, to je neverjetno!
Grulila ni grlica in slavček
ni zapel, bilo je kakor navček,
za ušesa karseda dovzetno.
Drug za drugim sami h-ji mili,
je v h-molu tole žvrgolenje,
ki polepša tiho mi življenje,
kakšno melodijo smo dobili!
Je zapela ptička obetavno
je bilo vse bolj obetajoče,
rekel sem si, tale ve, kaj hoče,
razvedrilo, to je danes glavno.
V dobro voljo spravilo me petje
v hipu je, bilo ni več tišine,
želel sem, da pesem več ne mine,
kakšno neverjetno doživetje.
Mili glas, to milo petje blago,
da do konca dni bi ga poslušal,
sem posnemati ga sam poskušal,
žvrgolenje za ušesa drago.
Glasba plesna, ki na ples me vabi,
zavrtel sem se na gozdni poti,
a nazadnje bil sem v strašni zmoti,
zdaj si pravim: Tole brž pozabi!
Gozd je bil uklet, ko sem se vračal,
pri izhodu sem napis opazil,
zbil me je na tla, ne zgolj oplazil:
»Za golobov glas boš mastno plačal.«
