Čakal pacient je večnost celo,
čakal v ordinaciji zdravnika,
čas v njej z naglico se mu odmika,
ni zdravnika na spregled, na delo.
Čakal je in slabšalo se stanje
je iz ure v ure med sedenjem,
je lebdel med spanjem in med bdenjem,
vedel ni, kaj res je, kaj so sanje.
Gledal je na uro, se zavedal,
da njegova zadnja se izteka,
slutil, dalje stvar kako poteka,
da nekdo bo konec napovedal.
Ni dočakal pacient zdravnika,
konec mu nekdo je drug oznanil,
je po togi vedel, ne uganil,
da prišel je slednjič pred sodnika.
Je poslednja sodba to, je vprašal?
Ne, nikakor, tista šele pride,
mu sodnik izročil je izvide,
ki jih večnost celo je prinašal.
Je bilo prepozno za zdravnika,
ta ob uri moral je končati,
ordinacijo pustiti hkrati,
ni smel obravnavati bolnika.
V službi zdravstveni bilo je javni,
stroga kjer velja nadur prepoved,
pacientu tam vročil zapoved
sam je novi Bog, sodnik ustavni.
