Saj že veste, da sem Simon, znana
risanka angleška je iz časa,
ki ga pomni le starejša klasa,
tu za izhodišče je izbrana.
Simon mala s kredo po plotovih,
vse, kar zriše, živa stvar postane,
ne zmanjkuje mu idejne hrane,
risb na tisoče ima gotovih.
Kar pa zbriše, v hipu bo minilo,
vse pobrisati zanj ni težava,
kjer bil grad je, se pojavi trava,
drugo vse se v nič bo izgubilo.
To resničnost je alternativna
v svetu Simonove domišljije,
a v resnici blodnje, fantazije,
kriva najbrž vzgoja permisivna.
Tudi v naši vasi ga poznamo,
Simona, ki s kredo naskakuje,
vse kar zbriše, zanj slabo je, tuje,
fanta brisanje je eno samo.
In ko zbriše, ko pokaže stanje,
se katastrofalno spričo tega,
huda ko nastane s tem zadrega,
Simon se zateče v blodnje, sanje.
Zakon, ki ga zbrisal je, vzpostavil
bi nazaj, si avtorstvo pripisal,
s kredo se na prvo stran podpisal,
kot rešitelj Simon se predstavil.
V svetu pravljic, risank, že mogoče,
da kaj takega lahko uspeva,
kar pa svet realnosti zadeva,
plagiat v trenutku zaropoče.
Povzroči nič drugega kot zmedo
zakon prepoznavni ta sijajni,
ki ima v oskrbi kratkotrajni
ga umetnik Simon, malar s kredo.
