Gnal pastir je Janko svojo čredo,
svojo čredo čez poljé, čez vodo,
praznil sproti nočno je posodo
kar direktno, skratka cmok na sredo.
Kaj mi more kdo, saj svoje pasem,
svoje skrajno tumaste ovčice,
trde ki imajo vse betice,
v njih očeh krepim se in le rasem.
Šel je Janko na betonsko cesto
s svojo čredo, stopal je z opanki,
kot da bi po njej vozili tanki,
tak prispel pastir je v glavno mesto.
Še naprej pastirsko se obnašal,
kot v njegovih krajih je v navadi,
ovčji je načeloval paradi,
ne da bi za dovoljenje vprašal.
Sédel mu golob je na rameno,
češ, pastir, le kdo naju prekaša,
naju dva obvezno vsak naj vpraša,
kaj se sme, kaj je še dovoljéno.
Žvižgal si pastir je po golobje,
pesem Jankovo, se nastopaško
vedel v mestu, svoje s tem beraško
da poreklo bi potisnil globje.
Stiskala sta skupaj se pajdaša,
trebila si grivo, se režala,
a vse manj sta ovc v pogubo gnala
s pesmijo: »To je svoboda naša«.
In potem se nujno je zgodilo,
kmet prišel na svojo je parcelo
s traktorjem in s palico debelo,
da za revama se je kadilo.
