Sanjal sem jo, v letu tem da pride,
v letu, ki tri dvojke ga krasijo,
sem imel v začetku že vizijo,
prej ko slej da da dobro se izide.
Se prikazovala je kot vila,
bom prišla, prostost ti s tem bo dana,
nič več omejitev, več elana,
ves čas mi na glas je govorila.
Prosto boš sprehajal se po svetu,
brez bolezni, brez epidemije,
ti pri meni vselej sonce sije,
boljše ni na celem tem planetu.
Sem odločil zanjo se, zadiham
končno da brez spon in brez prisile,
rekel sem si, zvezde so mi mile,
če po nje nasprotnikih udriham.
Bo s pomladjo tu in mi vsi srečni,
s tem izpolnijo se moje sanje,
vse drugačno bo prihodnje stanje,
duh prostosti bom užival večni.
Je prišla prostost, se prikazala,
sem še isti hip odvrgel masko
in privoščil takšno si opazko:
zdaj boš, draga, vse od sebe dala.
Tudi ona je odvrgla krinko,
zdaj svoboda je, počnem, kar hočem,
mi zabrusila je, jaz le jočem
nad obrazom njenim, golo šminko.
Sem spoznal nazadnje, prav mi bodi,
kakšno sem prostost naivnež sanjal,
saj so, misel trpko bom odganjal,
kriminalci glavni na svobodi.
