Spet se nam je prikazala Ana,
med in Ana bi lahko dejali,
ko kot tolikokrat smo zaznali,
da je vsa medena, posladkana.
Vaška čenča je, za mnenje javno
je medena Ana zadolžena,
sama pravi si pooblaščena,
v tem ima za prvo se in glavno.
Kdo najboljši da je v vasi naši,
punca na ankete je podlagi
zdaj ugotovila. »Moj je dragi!«
razkričala se je kot na paši.
Napihuje Ana, da hudo je,
se medeno zraven prilizuje,
pravijo, priljubljenost kupuje
za denarje javne, tudi tvoje.
Njen se dragi dvignil je v višavo,
kamor le golobčki poletijo,
Anine oči za njim vrtijo
spogledljivo se, nadvse vihravo.
Naj ga, pravijo ji, v zvezde kuje,
ker sicer bo dragi v hudem zosu,
prej ko slej dobil jih bo po nosu,
če ne bo nemara z njim še huje.
Z medom Ana mu podobo maže,
kakor dva golobčka sta objeta,
vaška čenča z njim v tandem ujeta
kolikor le more, sebi laže.
Kdo na njene sploh kaj da besede,
smo vprašali se, saj napihuje
svojega idola, zasmehuje
da s tem samo sebe, višek bede.
A ne prime nič se čenče Ane,
saj ji jasno je, da je zlagano
vse do konca, slabo zaigrano,
kmalu novemu v objem da plane.
Novemu, ko ji pač naročijo,
ta da ni več pravi, je odrabljen,
nov da bo prišel idol pohabljen,
Ano v divji ples z njim zavrtijo.
