Od nekdaj ob Savi da naj bi slovele,
sloveče od nje pa bilo ni nobene,
v vseh časih dekleta, ne frfre ne žene,
prešernovsko Muze nekoč bi zapele.
Jemala si ona je čisto svobodo,
frlela je Uršika, kakor norijo
nikakor ne tiste, ki tamkaj živijo,
ob Savi živele ki so ali bodo.
Svobodna si Uršika, so ji dejali,
zdaj ples je, izbiraš plesalce si sama,
nevedni bili so, da ta ples bo drama,
da bodo se je še preveč sramovali.
Pred častno je četo na zbor postrojenih
vrtela se, kakor čez rob da kaníla
bi kaplja debela, zavora spustila,
manir ni imela plesalka nobenih.
Igral je orkester vse v ritmu svobodnem,
a ni je dohajal še sam dirigent ne,
da druge so kapljice tukaj prezentne,
spoznali v trenutku so prav neugodnem.
Režala ko Uršika se je, povodenj
ko se je razlila, narasla je Sava,
in sama se zdela je vsem kot poplava,
dejali so, konec bo Urškinih blodenj.
Bilo ni na ples je, ni več nastopila,
povedali so, da hudo je zbolela,
da ne bi več tarče pravilno zadela,
na suhem se skorajda je utopila.
Ob Savi, kjer vlake srečuje se v diru
in kjer se utapljajo pod elektrarno,
speljali so Uršiko silno nemarno,
pristane svobodno na stranskem da tiru.
