Rekli Judje tole dni so svoje:
»Nam ponujalo zastonj zlatnikov
lažnih je preveč odrešenikov,
so prišli in rekli, vse je moje.«
Ni bilo tako prav dobesedno,
a približno vsaj, tak nauk je zgodbe,
da zelo so glasne mačje godbe
in spominjati se ni jih vredno.
Neko drugo ljudstvo odrešenja
v našem času zopet si obeta,
ker bila mu vera vase vzeta
zdavnaj je, ga vodijo hotenja.
Glavno je hotenje, da ga vodja
novi bi iz suženjstva odrešil,
da prihod bi karseda pospešil,
ljudstvo mu za to dá vsa orodja.
Kdo bo novi, so se spraševali,
naj bo tak, doslej neuporabljen,
za odrešenika k nam povabljen,
naj pokaže nam ga prérok mali.
Veste, da prerokov dve sta vrsti,
štirje so veliki, drugi mali,
so v najmanjšega vso vero dali,
ki okras so mu najkrajši prsti.
Ta je prérok spustil k nam goloba,
da se zadrži nad tisto glavo,
ki popelje ljudstvo v novo slavo
in še čez, ne zgolj do slave roba.
Njemu skratka ljudstvo bo sledilo,
Abrahamu, Mojzesu v podobi
čisto novi, k novi šlo svetlobi,
kamor reče, tja se napotilo.
Ta nedolžen je kot kakšno dete,
neizkušen, skratka nima greha,
ta edini ljudstvu je uteha,
vodja krasen bo za prizadete.
Ta odrešenik je in ni lažen,
ga najmanjši prerok priporoča,
je oblast z njim združena bodoča,
lažen ni, saj vidite, je važen.
Teklo z njim naj ljudstvo bi v svobodo,
gibanje ker zdravju je koristno,
gledajo sosedje nanj zavistno,
češ, da vodi tudi on v zablodo.
Mi smo štirje, pa nas ta ukani,
nanj jezijo se sosedje z leve,
kot da ne bi zmogli te zadeve,
te poti v propad brez njega, sami.
Ne bi zmogli, to jim prerok pravi,
prérok, ki najmanjši je, kot vemo,
bolje, da za njim počasi gremo,
smo pozorni, kdaj, kje se ustavi.
Novi naj odrešenik pretipa
pot v neznano, sam naj v brezno pade,
s tem ne izgubite zadnje nade,
da se rešite vsaj kot ekipa.
Dobro misli prérok ta naš mali,
rekli levi štirje so sosedje,
v odrešenju važno je sosledje,
še bomo vanj zadnje upe dali.
