Tofsi, kdo še kreaturo pomni?
Tista risanka je italijanska
za nas mlajše isto kot vas španska,
so spomini nanjo silno skromni.
Nanjo pa nekdo asociira
vsakič, ko se v javnosti pojavi,
naš učitelj to je, ki sam pravi,
sindikalno borbo da podpira.
Je pošten kot Tofsi svoje čase,
kot pojoča travica iskren je,
za učiteljsko mu mar trpljenje
je močnó, posebej pa mar zase.
Je tako pošten, da nasprotuje
dvigu plač učiteljskih previdno,
saj potem lahko na moč perfidno
nič manj kot ministre naskakuje.
Da bilo ni dviga plač, zadira
se po ulici kot pustna šema,
kot da risanka se nova snema,
ko učitelj za dvig plač pledira.
Kaj bi rad, so končno ga vprašali,
bil si proti, zdaj si za, pojasni,
kaj pomenijo ti kriki glasni,
da pri plači so te goljufali?
Tofsi nič ne reče, svojo goni,
je učitelj, kaj bi odgovarjal,
on je ta, ki mnenje bi ustvarjal,
v svojem je balončku, v svoji coni.
Je učitelj namreč zgodovine,
kaže na primeru zdaj nam lastnem,
kaj zgodi se v sektorju oblastnem,
ko boji se, čas njegov da mine.
Kaj zgodi se, manjka ko karizma,
vsak dan nas z dejanji prepričuje,
in v prepričanju vse utrjuje
Tofsi o nesmrtni duši -izma.
