Jožek se ob petih je zalotil,
da je sam, ves samcat na ležišču,
kot na divjem je bilo plesišču,
ko ga neki vrag grdo je zmotil.
Zmotil, da oči so se odprle,
čutil je zatohlost in z njo vlažnost,
ga minila je vsa sanjska važnost,
sanje so v resničnosti umrle.
Čudovito je bilo, izjemno,
ni bil z bivšo ženo Jožek, kje pa,
ta bila je neizmerno lepa,
čutil se potrjen je ekstremno.
Jožek, prebujen iz sanj nenadno,
spet pogreznil bi nazaj se vanje,
pa čeprav zaveda se, da so le sanje
in da vse je upanje breznadno.
Štel je, Jožek, v sanjah štel korake,
šestinštiridesetkrat zaplesal
z isto žensko je, potem otresal,
to bile zares so sanje take.
Čudovite sanje, vendar kratke,
hotel bi, da večno isto sanja,
njeno v glavi mu ime odzvanja,
v sanjah se je poslovil od Vladke.
