So globoko v gozdu se držali,
v ilegali, kjer očem so skriti,
informacij se ne da dobiti,
ne bi radi se takoj izdali.
Znani stari tiči iz globine,
Čuk pritlehni, Čukan po imenu,
pa Golobčič, znan po bajnem plenu,
zraven Srakovič, ptič za višine.
Kakor svojčas predniki v goščavi
bojne so načrte naredili,
tudi te tri tiče nuja sili
v konspiracijo nekje v naravi.
Globlje kot smo v gozdu in manj vidni,
bolje je za tiča kandidata,
favorita velikega brata,
smo globoko in zelo previdni.
Koga bomo letos namočili,
Čukan vpraša svoja dva pajdaša,
to se vendar tebe, stari vpraša,
se Golobčič z leporečjem sili.
Kakor mene svojčas, Srakoviča,
sta postavila za šefa ptičev,
res ne manjka vama pridaničev,
komentar še tretjega je ptiča.
Saj sem rekel, bo vihrav golobček,
ne kot ti, Golobčič, ki zamočil
z neurbanostjo si, se izločil,
tale hkrati ptiček bo in pobček.
Ne kot Srakovič, ki ptiček mestni
rad bi bil, a vaško te okolje
je zaznamovalo, da nič bolje
ne odrežeš se kot čuk pocestni.
Novega izdelamo globoko
tukaj v gozdu, kjer ni lovk države,
pravzaprav so le za tiče prave,
in od tod spustimo ga visoko.
Se približati ne sme nihče mu,
za pristop je dveh podpisov treba,
vtis naj daje sinjega galeba,
vse da je predano samo njemu.
Manj ko letal bo in še manj krilil,
bolj ko tu globoko ga držimo,
večje jamstvo je, ne izgubimo
da golobčka, da ne bo stran škilil.
Joka da ne bo potem in stoka,
reče Čukan še, prav vse storimo,
da vsaj malce v zraku ga držimo,
preden luknja se odpre globoka.
