Kranjski konj da z drugimi soočil
bi se konji, spet je bil povabljen,
da ne bo tako zelo pozabljen,
da bo zopet prvi, najdlje skočil.
Naj povemo, konj je sicer kranjski,
vendar s Kranjem skupnega nič nima,
da je s Kranjskega, to vam prikima
in pa da pripada pasmi sanjski.
Za neznane pasme da gre sina,
vam povemo, vendar ni mu para,
videz vas v ničemer ne prevara,
dom mu je podkamniška planina.
Povabili so ga, naj sooči
z drugimi se, da pokaže svetu,
da najboljši konj je na planetu,
če se le za en nastop odloči.
Vendar noče kranjski konj, naš šarec,
moti vse ga, najbolj konj madžarski,
ta deluje mu kot nož mesarski
in na živce mu gre mesec marec.
Saj ne bo madžarskega kolega,
tistega, s katerim si se bratil,
ki si z njim okoli kolovratil,
s tem odpade vsakršna zadrega.
Toda noče kranjski konj nastopa,
vsak izgovor zopet prav mu pride,
na planetu sonce da ne vzide,
moti nova tehnika galopa.
Kar je novo in na tem planetu,
to madžarsko je in tega noče,
sam edino nastopiti hoče,
biti sam v naskoku in poletu.
Nov izumi šarec konj kranjcizem,
skratka novo konjsko nebulozo,
da madžarsko vzbuja mu nervozo,
kar za šarca je zgolj evfemizem.
Tole kranjski konj nato izriga,
jaz ob drugih konjih nočem biti,
saj ne mogel bi resnice skriti:
prah se le za dobrim konjem dviga.
