Se v krajíni zgodbica dogaja,
tam na bojnem polju, daljnem vzhodu,
kjer zdaj sonce nizko je na svodu
in ozračje naglo se ohlaja.
Ni godilo med svetovno vojno
prvo se ne drugo, to ni ključno,
bo zadoščalo, da silno bučno
je bilo, obenem pa dostojno.
So zavezniške prišle tja sile,
ljudstvo tamkajšnje da okrepijo,
mu podporo, dobro zaželijo,
saj mu zvezde niso prav nič mile.
Ataman sprejel je vse po vrsti,
rokoval s prijatelji se v stilu,
kot dogaja to se po pravilu,
greli so se s stiski rok jim prsti.
Ko minilo srečanje je glavno,
od nekod se vzel še gost je eden,
ataman je vedel, čisto zmeden
kazal rad bi majhnost svojo slavno.
Je v krajíno daljno pritovoril
kakor kak konjiček svojo kramo,
šlo je kajpak le za suho slamo,
spuščal glas je, kot da bi govoril.
Da prišel podpirat je pravico,
rigal je in čakal atamána,
je poanta zgodbe zdaj že znana,
mu zaman ponujal je levico.
Ataman se kajpak zanj ni zmenil,
saj podalpski konj pač ni podpora,
ampak, kot je jasno, zgolj pokora,
šarcu niti fotke ni namenil.
